Dolgo napovedovani nastop God Scard v Kranjskem Transtation Squatu je bil zadnji hip odpovedan zaradi bolezni. Dva dni pred koncertom. Dogodek ne sme pasti v vodo, organizatorju pa ostane dva dni časa, da reši situacijo kakor ve in kakor zna. Odloči se za hazard, obrne situacijo na glavo in namesto pričakovanih figur hibridnega metala uvrsti na seznam nastopajočih hard rock revitaliste Retro Kult in Freeway Machine.
Osipa ni! Klub je deležen lepega obiska. Polno znanih obrazov, ki jih redno srečuješ na prizorišču, prijetna energija, pisana na kožo sobotnemu večernemu odklopu. Človek izgubi občutek za čas, za prostor, za vse. Sprosti se dimenzija. Edina dimenzija ki kaj šteje. Dimenzija glasbe.
Ljubljanski Retro Kult stoje na odru. Že samo ime pove veliko. Gre za skupino, ki deluje komaj pol leta in sicer v sestavi Anže (vokal), Božo (bobni), Johnny (bas kitara) in na kitarah Deži ter Zupi. Kvintet je prikazal odlično igro glede na kratko obstojnost, gre za glasbenike ki vedo kaj želijo povedati na odru, ki imajo izdelana fokus ter vizijo in ki potrebujejo tovrstnih špilov, kot je bil v Transtation Squatu, saj daje to nadobudnim mladcem afirmacijo, da so na pravi poti, prav tako pa to utrjuje kemične vezi, ki morajo rasti v definicijo čvrste forme ekipe oziroma skupine z izdelano karizmo. Fantje ponujajo energetsko srž rock kulture, ki izvira iz starejših let pionirstva sedemdesetih. Iz časov, ko je riff vzcvetel v polnem iztržku in so zasijale skupine, kot med drugim AC/DC, Lynyrd Skynyrd, Rose Tattoo, Free, Led Zeppelin,... Avtorske skladbe Snake, Pekel in Raj ter še posebej Rising Sword, dokazujejo posrečeno kombinatoriko primordialnosti rock riffa, prelitega z oblijem retro blues šarma (soliranje, prehodi), kot tudi rockovske bestialnosti, zbadljive nesramnosti (Snake).Lepa je ugotovitev, da so mladci znova odkrili "kravji zvonec" s katerim dozirajo ritemske strukture in ki hvaležno podkrepljujejo kompaktno grabežljivost le teh. Vokal Anžeta je pridobil na avtoriteti in eksplozivnosti od časov, ko smo ga še poslušali s pokojnimi Cyclöne. Zlasti imponira poba s širokim vokalnim rangom s katerim tolče odločno tudi po ekstremno visokih linijah silno suvereno, kar potrjuje tudi strupen zaključni scream pred izhodom iz skladbe Snake. Skupina je z igro, pojavo in pristopom dokazala, da nosi izreden potencial. Preprosto. Trenutno je ta prostor na Slovenskem neizkoriščen, prav tako pa je splošen svetovni trend tak, da vlečejo mlade rock zasedbe kreativno navdih neposredno iz rock korenin s konca šestdesetih in sedemdesetih…. Obetavno. Škoda, da je bil vokal nekoliko pretiho namiksan v zvočni sliki, a temu niso kasneje ubežali niti Freeway Machine.
Oder nasledijo torej Freeway Machine. Ti so z odra dostavljali še več potentne rockovske energije in odlične koherence voltažnega »groova« ritem sekcije, pod katero je pokala njihova čvrsto uigrana zmes rocka, prelita s staroselsko prečko doziranja blues prvin. Pozna se, da skupina deluje že debelih pet let na prizorišču in da ima kar lep sveženj nastopov za seboj. Za razliko od Retro Kult nosijo Freeway Machine, manj bombastike melodiciranja, a več neprikritega preliva punkovske umazanije, ki jo dozira zlasti Jure Hauptman z brezkompromisno razvratnim tuležem, doziranim z všečno dozo arogance. Razposajenci, so predstavili avtorske skladbe, kot sta Sunday Night in Bad Times, z odlično srednjo linijo usekano med punk aroganco in elementarnostjo rock riffa, ki bi bila lahko všečna tako ljubiteljem Thin Lizzy kot The Cult. Karirasta lumberjack srajca se vrača, kravji zvonec tolče v polno in narekuje koketnost ritmov, kot v zlatih časih Grand Funk Railroad ekspanzije, časih brezbrižnosti, časih, ko je bil rock mlad. Kako pomemben del igre skupine Freeway Machine je spontani jamm odklop, dokazuje dolg vhodni intro k Blue Town, prežet z dozo power blueasa, medtem ko bo My All Mine zbližana celo uhljem, ki iščejo Motörhead. Lepo pa je vedeti to, da skupna dozira v vso to elementarnost tudi prešerno dozo blues retorike, kar jim daje svoje vrste robato moški seksapil.
Upajmo, da obe skupini vzdržita na svojih tirnicah, pripravita dovolj materiala, da spravita skupaj vsaka svoj prvenec in da na nek način delujeta, kot katalizatorja nove dobe oblikovanja gibanja na slovenskem, ki bo zanetil »revival« klasične šole hard rocka, kar bo zagotovo pritegnilo sišri krog ljubiteljev zasedb Thin Lizzy, Aerosmith, Guns N' Roses, Led Zeppelin, G.U.N., itn…
Ob tem tudi superioren poklon organizatorjem, da se niso vdali v usodo in rešili dogodek, ki je izpadel v celoti fenomenalno. Upajmo, da bo Transtation Squat dobil neke vrste mesečno programsko stalnico organizacije eventov, ki bodo usmerjeni v prvi vrsti predstavitvi skupinam Slovenske rock in metal zibelke. Te mlade polno potentne zasedbe namreč potrebujejo nujno špile, da se utrdijo na sceni. Nekaj podobnega, kot to počneta nesmrtna Dirty Skunksa v Orto Baru z njuno različico promocije perspektivnih mladih zasedb v režiji »Kadilnice of Death«!
na vrh