Klubska koncertna sezona je v polnem zagonu in k nam je pripeljala prvi brutalni paket jeseni na čelu z dobrimi znanci naših odrov, velikimi Dying Fetus, ki s tokratno turnejo in novim albumom opozarjajo, da se z njimi ni za zajebavat. Američani so s seboj pripeljali trojico zanimivih predskupin, zato je bilo pričakovati, da bo koncert, tudi zaradi praznikov in prostih dni, dobro obiskan, a je to pot odlična obiskanost presenetila celo organizatorje. Ni se še namreč zgodilo, da bi se za vstop v Orto pred vrati vila vrsta dolga vse do dovozne rampe in da je bila dvorana polno nabita že vse od samega začetka koncerta in to ob relativno zgodnji osmi uri!
Zaradi nepričakovane vrste sem zato Disentomb žal ujel zgolj za zadnja dva komada, a imel celo kaj slišati. Avstralci so namreč ponudili šolsko lekcijo udarnega brutal death metala s poudarjenimi slam elementi, ki so že za sam začetek ponudili neusmiljen šus kvalitetnega death metala z brutalno kruljačino in orkansko inštrumentalno predstavo. Vsekakor bend, ki se ga splača preveriti v celoti naslednjič, ko se spet oglasi pri nas ali v naši bližini.
Če na oder stopi kanadski death metal band je skoraj 100 odstotno, da bo pred tem pridevnik tehničen, saj je splošno znano, da sta predvsem Quebec in Montreal valilnica številnih vrhunskih bendov, ki ustvarjajo v žanru s to predpono. Eni takih so brez dvoma tudi tehnični death metal norci Beyond Creation, ki so tokrat pri nas nastopili že tretjič v dobrem letu dni. Čeprav njihova zadnja plošča Earthborn Evolution praznuje že tri leta obstoja pa je Kanadčane kljub temu ujeti v živo vsakič pravi užitek. Montrealčani so v štiridesetih minutah tako znova zapletli v tornado kompleksnega death metala nabitega s stotinami rifov, simultano odtapkanih solaž in arpeggiov ob katerih oči kar izbuljiš, navdušili z vrhunsko in brezhibno uigranostjo ter presenetili z naslovnim komadom prvenca The Aura, ki ga niso igrali že leta. Izjemno, a počasi se bo treba spet zapreti v studio.
Iz mrzle Kanade so Orto na drugi konec sveta prestavili tasmanski vragi Psycroptic, ki so bili pred leti kar stalnica naših odrov, v zadnjem času pa so bili njihovi obiski precejšnja redkost zato je bilo toliko lepše videti, da so del tokratnega turnejskega paketa. Psycroptic že od leta 1999 vodita brata Dave (bobni) in Joe (kitara) Haley, v vseh letih delovanja pa so kljub geografski oddaljenosti (p)ostali ena izmed najbolj prepoznavnih tehničnih death metal skupin. Njihov tokratni nastop je minil predvsem v luči odlične odrske energije (za to je bila najbrž zaslužna tudi nabito polna dvorana in aktivna publika), izredna inštrumentalna predstava in pester, odkričan vokal, ki je tokrat sedel kot koala na evkaliptus. Psycroptic so se sicer znova osredotočili zgolj na svoje kasnejše ustvarjanje, torej na albume od leta 2008 naprej, kar je škoda, saj bi lahko poleg The Colour of Sleep zlahka odigrali še kakšen bombonček z The Scepter of the Ancients, a vsega pač ne moreš imeti.
Glede na pogoste obiske Dying Fetus pri nas nisem niti v najlepših sanjah najhujših nočnih morah pričakoval, da bi jim uspelo Orto napolniti do zadnjega kotička, a temu je bilo tako in legendarni Američani so na krilih odlične publike odigrali enega lepših death metal koncertov zadnjega časa. Čeprav trojica že dolgo ne odkriva več tople vode je novi, pravkar izdani, album Wrong One to Fuck With, kljub juvenilnemu naslovu, konkreten udarec kvalitetnega in konsistentnega death metala, kar je pravzaprav več kot smo od Dying Fetus celo pričakovali. Dying Fetus niso preveč komplicirali in brez usmiljenja zdrveli skozi dobro uro dolgo setlisto, ki kakšnih večjih presenečenj sicer ni vsebovala, so pa Američani znova dokazali, da lahko tudi zgolj s tremi standardnimi inštrumenti death metal brez težav zveni mogočno, rušilno in osvežilno, saj je trojka publiko vse od začetka mlela kot mesoreznica. Vrhunsko tehnično podkovanost benda je nadgradil John Gallagher z odlično ohranjenim vokalom, Trey Williams in Sean Beasley pa z bolno ritem sekcijo. Dying Fetus so upravičili visoka pričakovanja, potrdili, da jih je kljub pogostim obiskom vsakič lepo videti in slišati, kritiko pa si zasluži zgolj izbor komadov, ki je precej prežvečen in bi bil že skrajni čas za konkretno prevetritev. Je pa lepo v živo deloval naslovni komad novega albuma, ki mu je sledil kultni dvojček Praise the Lord (Opium of the Masses) in himnični Kill Your Mother, Rape Your Dog. Super začetek koncertne jeseni!
na vrh