Jesenska klubska koncertna sezona je v polnem zagonu in ena najtežje pričakovanih koncertnih karavan je končno prišla na svoj račun. Gala hala je v mukah povrgla in iz maternice v pogubo poslala turnejo From Womb to Waste, ki ji poveljujejo ameriški veterani death metala Dying Festu s svojim novim magnum opusom Reing Supreme, spremljajo pa jih rojaki Job For a Cowboy, tehnični death/thrasherji Revocation in škotski brutalni death metalci Cerebral Bore.
Kot prvi so na oder stopili edini predstavniki večera s Stare celine, škotski brutal death metalci Cerebral Bore. Ti verjetno ne bi bili nič posebnega in bi v poplavi death metala ostali povsem neopaženi, če ne bi zasedbi kraljevala komaj enaindvajsetletna nizozemska vokalistka Simone »Som« Pluijmers, ki je že s prvimi odkruljenimi linijami dokazal, da se v njeni na videz krhki ženski podobi pravzaprav skriva George »Corpsegrinder« Fisher. Takemu kruljenju nisem bil priča že lep čas! Simone kruli kot stekli merjasci iz Hannibala, ki so tistemu tipu na vozičku popacali obrazek, tudi sicer pa zasedba z brutalnim, z zombiji in gnusom navdahnjenim death metalom precej spomni na Cannibal Corpse. To pomeni, da so prav vsi glasbeniki tehnično odlično podkovani, predvsem basist Kyle Rutherford je nanizal številne »Alex Webster worship« basovske linije, da rohnijo kot stroj in da znajo v brutalne »groovy« odseke vriniti tudi premišljene melodične vložke. Novi single Horrendous Acts of Iniquity v živo zveni odlično, Cerebral Bore pa so zasluženo prejeli bučen aplavz publike, ki je tokrat kljub prvi predskupini že štela več deset glav!
Za še bolj tehnično, a manj brutalno nadaljevanje pa so poskrbeli bostonski Revocation, ki so v nekaj letih obstoja postali eno najbolj vročih imen modernega metala. S tem pa poleg nosilcev turneje tudi najbolj zanimivo ime nabora skupin. Revocation je med »zvezde« poneslo predvsem fantastično igranje kitarista Davida Davidsona in pričakovati je bilo, da bo(m)(d)o na bend tripali in orgazmirali predvsem kitarski navdušenci. A Revocation zlahka prisluhnejo tudi ostali, skupina namreč igra moderneje naravnano zmes thrash in death metala, Davidson pa poleg thrash renčanja skrbi še za spektakularne solaže, ki večkrat dišijo celo po bluesu in jazzu. Davidson v svojem igranju združuje imena kot so Hendrix, Mustaine, Van Halen in Vaughan, hkrati pa zveni originalno in sveže. Vratolomni komadi zasedbe so dinamični in razgibani kot inštruktorica joge, Davidson pa je s kitaristom Danom Gargiulo, ki se je zasedbi pridružil pred dvema letoma končno našel vsaj približno enakovrednega partnerja. Tudi ritem sekcija ni od muh, a vso pozornost resnično ukrade fantastični Davidson, ki ni kar tako ime, ki ga mnogi uvrščajo med najboljša imena moderne metal kitare. Revocation so s srdito in agresivno odigranim setom naslednikom zadali res težko nalogo.
In Job For a Cowboy zaradi mnogo bolj dolgočasne, monotone in enolične glasne niti približno ni uspelo prekosati obeh skupin, ki sta igrali pred njimi. Res je, da se zasedbe iz Arizone slab glas drži predvsem zaradi korenin v deathcoreu, a žal tudi novi komadi, ki zvenijo vedno bolj death metalsko niso kaj več kot le generična lekcija tega žanra. Arizončani sprva izpadejo kaotični in psihotični predvsem zaradi shizofrenega vokalnega napada vokalista Jonnya Davyja, zavoljo bobneče ritem sekcije in bolanih kitarskih linij pa vredni miganja vratu. A vrat nato žal hitro obstane, saj so si komadi vse preveč podobni, Davyjevo psihotično lajanje pa prvotno dober efekt hitro izgubi. Lepo je sicer slišati, da Job For a Cowboy dolgočasne deathcore elemente počasi puščajo za seboj, a kaj ko so na death metal vlak skočili mnogo prepozno in jih v death metalu prekašajo mnogi.
Eni takih so ravno nosilci From Womb To Waste turneje legendarna ameriška death metal zasedba iz Marylanda, Dying Fetus. Bend se bliža 20. obletnici svojega delovanja in to zgolj zaradi neumorne volje edinega še originalnega člana Johna Gallagherja. V zasedbi se je namreč v vseh letih zamenjalo toliko članov, da zmanjka vseh prstov, da bi jih prešteli, danes pa Dying Fetus nastopajo kot trio. Kar pa se Gallagherju, Seanu Beasleyu (bas) in Treyu Williamsu (bobni) niti malo ne pozna. Trojica je tako letošnjega junija izdala eno najboljših plošč svoje kariere sploh – Reign Supreme je tako dober album, da se lahko brez večjih težav kosa s kronskima draguljema benda Killing On Adrenaline (1998) in Destroy the Opposition (2000). From Womb To Waste je odjeknil kot eksplozija in Dying Fetus so že s prvimi takti dokazali, da lahko le trije proizvajajo hrup Velikega poka. Uigranost zasedbe je fenomenalna, prostora za napak pri Dying Fetus preprosto ni, pa čeprav znajo biti fantje hudo kompleksni. Predvsem Williams je bil to pot tisti, ki ga je v osredje porinila zvočna slika in je bilo tako mogoče odlično slišati vso paleto do potankosti izdelanih prehodov in hudičevo hitro brcanje po bas bobnih. Trey pa glede na slišano v prostem času verjetno hodi na trekinge po Černobilu in nazaj nosi spominke v obliki dodatnih okončin. Gallagher je medtem skrbel za sekljanje in rezanje s fantastičnimi riffi in peklensko dobrimi solažami, ki pa jim je zlahka, z neverjetno spretnostjo sledil Beasley z "blunt force" basiranjem, dvojec pa je poskrbel še za demonični vokalni duet. Dying Fetus uspeva z zgolj tremi inštrumenti ustvariti več hrupa kot cel simfonični orkester, pri tem pa kljub konstantni agresivnosti in žaganju zaradi pestrih in razgibanih struktur ter tehnično izpiljenih linij niti za trenutek ne postanejo dolgočasni. Dying Fetus so tokrat poskrbeli tudi za odličen izbor komadov, ki so prihajali s praktično vseh plošče, še posebno pa z aktualne brezbožne kreacije Reign Supreme, ki bo ob koncu leta verjetno na večini lestvic najboljših metal plat leta! Dying Fetus časa niso izgubljali z odvečnim besedičenjem, temveč so prišli, odigrali in šli. A sem se po vrhunskem zaključku s klasiko Kill Your Mother, Rape Your Dog počutil tako kot nov komad – Subjected To a Beating!
na vrh