Pred parimi desetletji bi z veseljem odprl žile in dal piti svojo kri bogovom na Olimpu, da bi smel prisostvovati koncertu navdihnjenega preroka metala, masterminda skupine Sepultura Maxa Cavalere. Najraje, roko na srce, prvi in edini pravi inkarnaciji brazilskih death thrasherjev, ki je v medzvezdje ponesla ime Sao Paola, poleg Sanatane in latino ritmov pa je iz zvočnikov ljubiteljev Brazilije in virtuozov okroglega usnja zahreščal pristni in udarni zvok brezkompromisnega udajanja ritmom, tradiciji in izročilu visokooktanskega hrupa, a kaj hočemo – ko ostaneš brez originala, si je potrebno na ranjeno srce lepiti tudi obliže nadomestnih poskusov. Del tega so tudi Soulfly in glede na dejstvo, da Maxova soldateska že kar tradicionalno obrede med vsako evropsko turnejo tudi slovenske odre, ni presenetila niti najava, da se bo dušna muhica pristala med svojim obiskom stare celine tudi Ljubljano. Še bolj je bilo intrigantno dejstvo, da so se v tem času malce premešale karte in so v brazilsko – ameriški konglomerat vstopila imena, kot so basist skupin Ministry in Prong, maskulativni polbog štirih strun Tony Campos in nadarjeni bobnar zasedbe Borknagar David Kinkade, medtem ko sta si kitarske parte obljubila podajati očka in mama zasedbe, gospod Max Cavalera osebno ter že stari znanec slovenske publike, kitarist Marc Rizzo. Obet je bil še toliko slajši, ko sem uspel prisluhniti zadnjemu studijskemu izdelku, ki se trži kot »Arise na cracku«, albumu Enslaved, na katerem je bil svet poleg bogatega števila gostov, kot so Dez Fafara od DevilDriver in prvo grlo zasedbe Cattle Decapitation Travis Ryan, izdelek pa je namesto lagodne recepture sambe in metala ter tribal obešenjaštva bolj depiliral ušesa – celo bolj kot izjemna plošča Dark Ages. Radovednost je zatlela in tako se je na seznam koncertov, ki bi jih bilo greh zamuditi, umestilo tudi ime Soulfly. Tokrat celo na letnem odru Gale Hale, tako je bil obet še toliko večji.
Čas je tekel s polžjo hitrostijo in po čudnem naključju se je dočakal tudi junij. 7. junija je tako karavana metala obiskala tudi Metelkovo, pred Galo pa se je strateško parkiral tudi glamurozni tourbus, ki je kocertno domovanje Maxa, njegovih sozarotnikov ter biznisa očitno dobro podkovane Yoko Ono metala, gospe Glorie Cavalera osebno. Prvi osip se je spustil, ko mi je na uho prišlo dejstvo, da so Soulfly za meet&greet seanso ter petminutno avdienco pri Maxu morali odpreti denarnice ter celo odšteti 100 evrov za slikanje z gospodom, a slišanemu ne bi dajal večje teže, če se ne bi po forumih naknadno začelo pisati, da je trditev bojda celo prekleto resnična. Bolj me je še zanimalo dejstvo, kaj bo Max zavil v odrski paket ljubljanske odrske daritve, saj je po zadnji turneji ostal v ustih kar malce suh okus po postanem in nikakor ne pretirano pozitivnem nakladanju brez repa in glave, kar pa bi človek zlahka pripisal utrujenosti, prevelikem tempu ali pa emšu. Slednje je, z ozirom, da letos Rolling Stones praznujejo že 50 let odrskega nastopanja, pa vseeno zmorejo iz sebe stisniti še kaj več kot dostojen koncert, domala neoprostljivo, a si človek zlahka reče: »Slab dan še ne napoveduje nujno konec sveta« ali »Ena lastovka še ne prinese pomladi«, ne vem zakaj pa sem se kar ustrašil, da bo bolj uporaben pregovor »En prdec za deset dohtarjev«. Pesimizem ali gre bolj za realizem? Prej bi rekel konstruktivni cinizem ... Je bilo vredno preveriti, ali zgodba o novem uspehu ter trdnejši inkarnaciji drži vodo.
Okoli osme ure se odprejo vrata in prvi primerki slovenske tribal mode se začnejo tlačiti skozi vrata Galinega letnega vrta ter zasedejo strateške pozicije ob šanku, pri majicah in na varni razdalji od odra, kjer so se v slogu šprinterjev uglasili, priključili in na hitro ogreli slovenski mladci Dead Dildo Drome. Ekipa, ki jo malodane ni potrebno preveliko napovedovati in opisovati, sestavljena iz članov zasedb Leaf Fat, God Scard in Language Of Thought Hypothesis, je po hibernaciji matičnih zasedb ter notranjih prestrukturiranjih ali celo razpadih, uspela prevezati svoj generični DNK ter v slovenske loge prinesti svojevrstno interpretacijo groovea, novometalne drznosti in Lamb Of God ostrine. Svoje kvalitete so mi doslej že velikokrat uspeli le potrditi, iz koncerta v koncert pa se moja vera v brezkompromisni in neposredni ejakulat prvinskih pristnih čustev le še krepi! Zelo speven in udaren štart se začne z res ritmično dovršenim komadom Machine, kjer je glavno težišče dogajanja razpeto med strupeno zabeljenimi rifi, ki si jih kot za šalo podajata nekdanji tLOTH štiristrunar in sedaj šestih strun dobro vajeni Damir Juretič ter z belimi dokolenkami in ruto opremljeni praporščak kranjskega metala, nekdanji član God Scard Andraž »Andy« Perko. Ritmični ustroj trdnih in udarnih bobnov gradi izjemni Enej Kuplenik, ki mu na basu suvereno parira Žiga Jerič, osrednji magnet tako pozornosti publike kot tudi pododrske kritične smetane pa je karizmatični provokator in nenadkriljivi frontman Robert »Šero« Šercer. Če pred leti nisem mogel tako enostavno pogoltniti odrskega sladu juvenilne pubertetniške naive, ki so jo v oči in ušesa slovenske publike nadstandardno vsuli Leaf Fat (mimogrede: po drugi plošči so se s tršimi rifi prikupili ne samo najstnicam, temveč tudi nam, starim kvazimetalskim nergačem ...), sem po prvem obisku DDD koncerta padel na kolena in ugotovil, da zmoremo tudi na slovenskem servirati še kaj več kot plesne standarde in mehkocurno kopiranje MTV standardov! Dead Dildo Drome so "the real thing", to pa dokazuje tudi suvereni niz koncertov ter avtorskih komadov, ki so namenjeni razplamtevanju strasti in lomljenju konkurence. Po Machine se diskurz hrupa in kaotične uničevalne sle preusmeri v nonšalantno obračunavanje z neverniki in če ne Opium, je organe dodobra pretresel All Hail Satan. Dvignjena desnica in pozdrav vladarju pekla sta namenjena prebujanju publike, ki pa se je odru približevala s hitrostijo dementnega paraplegika, varčevanje z energijo pa ni peščica »prezgodnjih« prekosila niti z mlačnim skandiranjem imena nosilcev večera. DDD so uigrani stroj in dobro naoljeni zobniki osnovne LOG in Shadows Fall ali pa celo melo-death matrice pa kreira vzdušje v maniri največjih. Šero, morebiti malce preveč intoksično napolnjen s hmeljevim substratom, ne klone pod pritiski treme ali pa nemotiviranim vkoreninjanjem podobrskih koncertnih topolov, po prezgodaj zaigranem hitu o tipu, ki je klonil pod sunki smrtonosnega kromiranega umetnega tiča ter si v želji za užitkom izpustil dušo pa se je soldateska hitro znašla in sledila smernicam izgubljene mentalne niti. Šero je kameleonski velemojster vokalnih skokov iz brutalnih grlenih growlov v milozvočne, Leaf Fatom bolj domačim vokalom, intenzivnost pa ne pade niti za palec ali ped. Gram na gram se stopnjuje desettonsko hrumenje distorzij, sočne ritmike in standardov, celoto pa povezuje humorno napovedovanje skladb v stilu: »To je pesem o tipu, ki je imel črno piko na sred čela in ja, je za vse vas iz Indije!«. Priznam – Dead Dildo Drome imam iskreno rad in komaj čakam jesen, da si v ušesa in misli vtrem celotno njihov ploščo, ki je obljubljena za oktober! Suvereno odigrani nastop je bil dostojen primerjav z richmondskimi gladiatorji metala Lamb Of God in ne – niso samo muha enodnevnica! Fantje so si po uverturi v večer zaslužili stoječe ovacije in ne medli aplavz par posameznikov, od katerih je bila večina akreditiranih novinarjev, fotografov, organizatorjev ter metalskih koncertnih turistov iz Italije in Hrvaške.
Po parih pivih in pozdravih starih znancev se je začela mrzlična priprava na dogodek dneva, tedna, meseca in, po napovedih večnih optimistov ter nostalgikov, leta. Na odru so prek Marshallov vihrali brazilska in ameriška zastava, tonski mojstri pa so preverjali uglašenost kitar ter lučke. Vse za izvrstno in brezhibno zabavo, bi rekli. Napočil je čas za Soulfly in za kalkulacije z abaki neporavnanih računov s preteklostjo! Uvod je bil v znamenju izjemne plošče Enslaved, ki pa že po prvem posluhu ne zveni tako polnokrvno v živo. World Scum je na plošči en res sočni izstrelek grlene brutalnosti in prvovrstnega groovea na death metal osnovi, po tem, ko pa oder zasedejo ritmična sekcija Borknagarovca Kinkadea ter kratkolasega in širokovratnega basista Camposa, na desno stran pa pred svojo večnadstropno konzolo kitarskih distorzij stopi Marc Rizzo, se kot zadnja primadona pred mikrofon primaje očitno porejeni in postarani Max Cavalera v svojih maskirnih barvah, ki so se s hlač, s katerimi bi lahko prekril fičota, preselile na kitarsko pročelje. Žal kmalu ugotovim, da je kitara le za šminko in da je tudi grlo vse prej kot željno dokazovanja svoje grlene superiornosti. Pomislim, da je težko biti jezen, če ti nad glasbenim sporočilom zavlada gonja po denarcih, a bežno misel preženem s tolažbo, da očitno še nisem dovolj ogret in da zato ne razumem, zakaj je uvertura bolj podobna mlačnemu brizganju brizgalne brizge kot erupciji peklenskega ognjenika, nato pa sledi šok – že po prvi skladbi Max zapusti oder in krene proti zaodrju. Sledi zgledu Jonnatana Davisa iz Korn in si polni pljuča s kisikom? Da bo le pomagalo, pomislim, a po pompoznem napovedovanju orkana orkanov iz zvočnikov zadoni le približek skladbe Blood Fire War Hate, ki namesto z energično kanonado trdnosti in HC udarnosti zveni utrujeno in naveličano, rešilno biljko pa Max kaj kmalu poišče v izročilu Sepulture, iz zakladnice pa potegne standard plošče Chaos A.D. Refuse / Resist. Ne da bi hotel kaj namigovati, a Max ne more parirati niti svojemu nasledniku Derricku Greenu kaj šele svojim tedaj zelo visoko zastavljenim standardom kvalitete, skandiranje množice pa je bilo prežeto z vonjem po sentimentalnosti in nostalgiji za časi, ki jih več nikoli ne bo – ali pač? Malce zlobno pomislim, da bi to bolj polnilo Maxovo denarnico, ker pa vse dela po diktatu ukazovalne žene, bo potrebno počakati, da mu da odrešitev in dovoljenje ... Izjemno izročilo Soulfly standardov dopolni krasna ritmika skladba Prophecy, za katero lahko rečem, da jo tudi prenovljeni del glasbenega jedra dobro povzema, par decibelov za celoto pa je z modnimi dodatki dobro okrancljani Max, ki je glasbo zamenjal za poziranje in nastavljanje fotoaparatom. Back To The Primitive zveni tako preveč sofisticirano in premalo prvinsko, po vsakem komadu pa si hodi Max še naprej nabirati moči ali tolažbe v zaodrje. Slovenska publika je popustljiva in odpuščajoča, pomembno pa je, da se na koncertni list vpiše datum in odkljuka udeležbo na koncertu, pa čeprav je benigen. Energetski nivo je ostal na minimumu tudi v nadaljevanju in po tem, ko se na odru postavijo tolkalske sekcije, smo že kar naenkrat na polovici koncerta, sam pa še nisem doživel koncertne erekcije ... Pomislim, da so razlogi za to mojo neimpresioniranost organske narave ter sem morebiti zbolel, a po hitrem pogledu po levem in desnem krilu prizorišča kmalu uvidim, da so popolnoma prepričani le redki. Za večino je dovolj le, da stojijo pod odrom in v slogu predarhaičnih monolitov bodrijo svoje kamerade v trpljenju, da tudi pivo ni več takšno, kot je bilo, a je Šrot še vedno isti ... Max iz malhe presenečenj »presenetljivo« privleče Sepultura medley in če ne kaj, bo bodrilno zazvenel vsaj Arise ali pa Dead Embryonic Cells, pomislim. Tudi stava na tega konja se izkaže za prenagljeno in rahlo apatičen poskusim zasesti šank, ki pa ga, kot kaže, okupirajo številni somišljeniki. Determinanta prostega pada motivacije se nadaljuje v longitudinalnem padcu na emocionalni minimum, mimo pa se pritihotapijo mukotrpne minute mrcvarjenja Black Sabbath klasike Iron Man, ki mu daje Max zarjaveli pridih, tako si v želji po hitri odrešitvi in istočasno strahu pred tem, da bi storil bridki konec od apatije odločim koncert konzumirati z varne razdalje in med debato s soborci pred jeklenimi vrati letnega odra.
V ozadju so doneli zvoki 15-letne zgodovine Maxovega ustvarjanja in iskanja recepture za eliksir glasbene nesmrtnosti, ki pa jo tudi večna osmica v apokaliptičnem letu 2012 ne more zagotoviti. Bogastvo idej se je počasi strošilo, beli češnjevi cvetovi kreativne zaljubljenosti v naivno predanost glasbi pa so oveneli in odcveteli. Praporščaki in ideologi upora iz moje mladosti so postali postarani starikavi fosili iz časov, ki jih več ne bo, le redki pa se lahko kosajo s personami, kot je Lemmy, Ozzy, pogojno izjemni Phil Anselmo, nesmrtni Slayer in podobni. Ostalo so le fragmenti nekoč veličasnih časov, del tega mozaika nekdaj mogočne preteklosti pa je tudi nekdaj prvo ime brazilskega metalskega podzemlja, gospod Max Cavalera. Postaran, utrujen , vse bolj sam in nerazumljen postaja le senca človeka, ki je nekoč premikal množice in v srcu razžgal grmenje notranjega upora ter revolta. Ostal je konformizem, shematski prerez Sepulturine preteklosti, ki se mu je ne uspe otresti ali pa jo prekositi in pa kopica neplačanih računov, ki jih je, očitno, potrebno po novem plačevati z izkoriščanjem in zavajanjem fanov ter s prodajanjem McDonald's ideologije hitrega cenenega zaslužka ter polovičarske zadovoljenosti z bizarnimi približki. Želja po gastronomski ekstravaganci je šla očitno že pred časom rakom žvižgat ... Zavoljo tega to ni bil večer, ki bo šel v anale koncertnega dogajanja kot Soulfly vrhunec v vsej vesoljni zgodovini, sam pa srčno upam, da ni postala abotnost nov standard ali modni "must". Če je, je napočil čas za legalizacijo evtanazije in za dodelitev smrtnega odmerka odrešitve tistim, ki po tem že dolgo časa tako trmasto hrepenijo ...
na vrh