Kaj je lepše od predbožičnega death metal kolektiva? Nič! Vsakdo, ki mu death metal nekaj pomeni, je moral biti tam. A na razočaranje vseh nas prisotnih tam, je bilo število obiskovalcev zelo, zelo, zelo nizko.
Zamuditi Job For A Cowboy in Whitechapel v kompletu je tako rekoč greh. A slabše za vas - pozerji!
Za uvod nas je pričakal aperitiv imenovan Trigger The Bloodshed, ki po vseh odrih sveta širi zlo in uničenje. Da Anglija nima dobrega modernega metala, pravite? To ni res. Malo morje jih je in TTB definitivno sodijo mednje. Začenši z deathcoreom in nadaljevanje z death metalom je pravi preobrat v dobrem smislu. Kot presenečajo na albumih, presenečajo tudi na odrih. 16. septembra smo/ste jih imeli možnost videti tudi v Ljubljani, a so na Dunaju zbrali le več glavo množico, kot jo je premogla Ljubljana. Fantje se dela lotevajo resno, kot se spodobi. A brez filmskih uvodov pač ne gre. Kot v Ljubljani, so tudi na Dunaju uporabili te zvočne sekvence, ki so popestrile dogajanje. Ni kaj reči. Fantje žagajo, koljejo, mesarijo in žrejo vse pred seboj. Vokalist Jonny Burgan ter lead kitarist in back vokalist Rob Purnell se lepo dopolnjujeta in ustvarjata pravo atmosfero vojne in klanja oz. prelivanja krvi. Da pa je vse popolno, se je za bobne zabarikadiral Dan Wilding, ki je publiki bolj znan kot bivši bobnar belgijskih death/grind legend Aborted. Da ne bomo dolgovezili. Fantje so igrali odlično, udarno in nasilno. Vredno ogleda, če boste le v bližini njihovega koncerta.
Po aperitivu se spodobi postreči predjed! Ta turneja je tokrat svojo poimenovala kot Annotations Of An Autopsy ali na kratko, AOAA. Prav tako kot TTD, tudi AOAA prihajajo s kraljevskega otoka in so še en dokaz, da ima Anglija dobre moderne metal bende. Ti malo bolj obilni pobje so na oder prišli mrkih pogledov in vedeli smo koliko je ura. Začeli so udrihati po inštrumentih, kot da jutrišnji dan ne obstaja. Inštrumentalni del sam po sebi sicer ni nekaj posebnega. Ponavljajoči se "breakdowni" skozi cel koncert človeka malček uspavajo, a glas Stevea Regana se sliši tudi v 13. vas. Ker smo pri novodobnih bendih vajeni "inhale growlanja" in "pig-squealanja", AOAA podrejo ta stereotip. Steve dobesedno prekaša mešanico prašičjega in volovskega vokala. Na trenutke je zelo zastrašujoče. Fantje so nažigali dobre pol ure in kaj kmalu je bil čas, da nehajo. Mali "mosherji" so bili razočarani, ker ne bodo imeli na kaj več plesati oz. mahati in opletati z rokami in brcati v zrak in okoli sebe, ostali smo pa bili razočarani, ker smo uživali v glasbi sami. Vsaka stvar se konča enkrat in tudi AOAA šova je moralo biti enkrat konec. Priporočilo fantom: Malo hitreje igrajte in ljudem boste cefrali lobanjske svode.
Ker smo aperitiv in predjed zaužili, je nastopil čas za glavno jed (po mnenju večine). Turneja je ponudila izredno dober recept za glavno jed in nam jo servirala, kot Whitechapel. Ti mojstri (tudi večinskega mnenja poslušalcev) deathcorea so prišli iz dežele kjer se cedita med in mleko temu žanru (ZDA) z namenom, da bi vsem ljubiteljem tega žanra kar se da bliskajoče popestrili preostanek leta 2010. In kaj dela Whitechapel tako posebne? 3 kitare in mali jezni vokalist seveda. Lahko rečemo, da so moderni death metalski Iron Maiden. Kot se za njihov šov spodobi, pridejo na oder in začnejo žgati brez kakršnegakoli uvoda. Tri kitare delajo svoje, jezni basist togotno vihti svoj instrument, z novim bobnarjem pa so fantje vdahnili nekaj svežine v skupino, saj se bil originalni bobnar Kevin Lane žal ni mogel udeležiti turneje. Tisto kar pa dela belo-kapelske dečke tako posebne in zanimive, pa je vokalist Phil Bozeman. Človek je paral spodnjice prisotnim, na način o katerem so lahko predhodni AOAA le blodno sanjali. Pomanjkljiva plat nastopa Whitechappel je bila izguba growla sredi growla samega. A to mu ne moremo očitati, saj je na oder prišel nenaspan in izmučen od 8 urne vožnje iz Švice. Da pa so stvari bile še hujše, so potovali s kombiji, saj ni bilo tour busa. A kljub temu se publika ni pustila zmesti in je na polno norela s pevcem. Na žalost pa je to veselje trajalo samo 45 minut. Seveda pa Whitechappel niso pustili publike hladnih glav, saj so ji servirali uspešnico This Is Exile. Nadvse prepričljiv nastop!
In kaj lepega se je pripravljalo za poobedek v obliki sladice? Ta je bila nekaj posebnega. Razni tiramisuji in sacher torte se skrijejo pred tem, kar smo zaužili mi. Je sploh potebno ugibati? Ta sladica nosi ime Job For A Cowboy. Epski uvod in prihod banda je bil znak za stanje bojne pripravljenosti. Skupina useka, v dvorani zavre. Žaganje modernega death metala, ki z vsakim novim komadom bolj vleče na "oldschool", je bil pravi fenomen večera. Instrumentalisti so svoje delo opravljali odlično za razliko od basista Brenta Riggsa, ki je prej kot ne, hodil kot maneken po odru in razkazoval svoj petelinji šop las.
Tudi vokalist Jonny Davy je malo razočaral s svojim "screamom", ki je bil slišati kot bevskanje pritlikavega psička. Hvalevredni "growl" je upravičil vsa pričakovanja, screami pa so nekoliko razočarali, po tej plati so ostali naši kavbojci na nivoji Whitechapel. Stvar pa je Jonny poslabšal še s tem, da je na odru "tankal" whisky, ki je smrt za glasilke. Jonnyju to definitivno škoduje, za razliko od Lemmyja (Motörhead), ki le na tak način lahko utrjejuje ogabnost svojega legendarnega hropeža. To (prelepo) bevskanje smo nekako preživeli, glede drugih kriterijev, pa je bil koncert v celokupnem seštevku zelo soliden in vreden vsega ogleda ter poslušanja. Držimo pesti, da JFAC v bližnji prihodnosti pridejo tudi k nam. Če pridejo, potme naprošam lokalne promotorje, da prepovedo Jonnyju sleherni vstop v katerokoli trgovino s prodajo žganih pijač. Hvala za razumevanje.
Z JFAC je naša večerja prišla h koncu. Obilno nahranjeni z dozo death metala in z nasmeški na obrazu smo se počasi odpravili do avta in nato domov v Slovenijo. Koncertni obisk je postregel s pravim "šopanjem" in totalnim masakrom. Očitno so se tega dogodka prijele preroške besede (ne)slavnih rap/hardcoreovcev Deez Nuts: "Tonight we're gonna party like there's no tomorrow".
fotografije: Tjaša Saje
na vrh