Manfred Mann's Earth Band so eni tistih rockovskih reliktov, katerih korenine segajo v samo prapočelo rocka. Šef skupina Manfred Mann, je skozi šestdeseta utrjeval svoje ime v istoimenski zasedbi, ki je bila že takrat zelo znana po interpretaciji del drugih izvajalcev. Ko pa je na prelomu šestdesetih v sedemdeseta ustvaril skupino Manfred Mann's Earth Band, je svet dobil absolutnega posebneža v času, ko sta bila kreativni genij in lastni avtorski navdih pošteno nagrajena in spodbujana.
Manfred Mann's Earth Band so v zadnjih letih redni obiskovalci evropskih koncertnih odrov. Njihovi obiski so v nemško govorečih deželah vselej pospremljeni z močno podporo občinstva, ki pride bodrit skupino na koncerte v zajetnih številkah. To so obiski, ki po pravilu zapolnjujejo dvorane s kapaciteto za tisoč in več obiskovalcev.
Feldkirchen ni ravno pogosta destinacija na katero se poda RockLine ekipa na svoja evropska koncertna pohajkovanja, je pa lokacija mesteca silno prijazna in dostopna, saj odmeri v vožnji od Ljubljane v eno smer vsega uro in dvajset minut porabljenega časa. Z Bojanom naju je že pošteno pralo, ko sva se končno znašla v neposredni bližini mestne dvorane, ki je locirana v mestnem jedru. Bil je eden tistih dni, ko se brezkompromisno utrgajo oblaki na nebu. In dobro je delo, da se zemlja končno napije vode in ohladijo naše, od vse majske koncertne intenzitete, korenito prevrete glave.
Besneči naliv nikakor ni zadržal zvestega avstrijskega občinstva, da tudi tokrat ne bi prišlo izkazat podporo legendam. V letošnjem maju so Manfred Mann's Earth Band napovedali le tri nastope v Avstriji. Prvi se je zgodil v paketu z Uriah Heep in Nazaerth, dne 13.05.2011 v Leobnu (RockLine reportaža TUKAJ), sledil mu je Feldkirchenski nastop, le dan zatem, pa so fantje imeli dogovorjen nastop v predmestju Dunaja, na odprtem prizorišču in prostim vstopom.
Nabito dvorano so ogrevali lokalni blues rock matadorji Blues Breakers, ki jih vodi dobrodušni možek - mrožek (zaradi simpatičnega videza) Dieter Themel. Gre za izjemno izkušeno zasedbo, ki je prekaljena in slovi po svoji odrski kompaktnosti in izvedbeni kvaliteti. Zato je na avstrijskem koroškem to zelo iskana skupina in lokalni promotorji jim tako radi ponudijo častitljivo mesto predskupin, pred priznanimi rock izvajalci. Dieter Themel je s svojimi Blues Breakersi razvajal občinstvo z nekaj znamenitimi klasikami iz povesti rock zgodovine, zlasti pa je briljiral s svojim vokalom, ki poseduje debel, možat, žmohten lesk, z nekaj zahtevane grlenosti. Kot tak nudi predpogoj, da stoja interpretacija suvereno in kompetentno. Kvintet, ki ne skriva niti rabe harmonike, se je izkazal za več kot dobrodošel in kompatibilen izbor za prve tri četrt ure koncertnega dne v Feldkirchnu in bil zategadelj pospremljen z odra v soju gromkih ovacij.
Manfred Mann's Earh Band so stopili na oder natanko ob deveti uri. Intimno vzdušje nabite male Stadtsaal jim je odlično godilo. Pospremljeni z kabaretno razsvetljavo nekaj reflektorskih brlivk, so načeli koncertni večer z atmosferično Spirits In The Night s katero so prekaljeni gospodje mojstrsko stopnjevali vzdušje, preko mehkega instrumentalnega napletanja v refrenski "crescendo".
Kar je nakazal Leoben 13.05.2011, je Feldkirchen le potrdil. Manfred Mann's Earth Band ostajajo fascinantna odrska atrakcija tudi v letu 2011. Robert Hart je dostojen nadomestek za nenadomestljivega Chrisa Thompsona. Poseduje tisti topel vokal, debel, z izdelanim rangom, ki kljubuje v vsaki legi svoje avtoritativne drže. Peter Cox, njegov predhodnik, je imel težave z višjimi registri, Robert Hart jim kljubuje odlično. Mož, ki se je kalil pri Bad Company po odhodu Paula Rodgersa je potrdil, da je iz pravega testa in da sta njegova barva glasu ter slog prava izbira za današnje Manfred Mann's Earth Band.
Sicer pa fascinacija v polnem. Intimni prostor je pisan na kožo takšnim dogodkom, kot jer koncert prefinjenih, dlakocepskih zvočnih perfekcionistov pretanjene delavne odrske temperature. Jazz, rag time, malha blues retorike, folk vzgibi in napadalni rockovski riffi. Vse to je vpeto v nekatere znamenite zimzelene znanih izvajalcev od Boba Dylana, do Brucea Springsteena, Hendrixa, The Beatles, The Animals,...
Manfred Mann's Earth Band so to po igrali skoraj polni dve uri. Nalezljivo raztegovanje aranžmajev je njihova domena. Mojstri so v tem, da vpletejo niz improvazicijskih motivov v sosledje, ki ohranja melodičnost, kompaktnost in poslušljivost. Ta forma prenese pečanje z mnogoterimi glasbenimi žanri.
Definitivna zanimivost je bila uvodna točka skladbe Dancing In The Dark, ki se je prelila skozi predrugačene vodilne napeve skladb House Of The Rising Sun (The Animals) in Lttle Wing (Jimi Hendrix) v komaj razpoznavno melodičnost Springsteenovega hita Dancing In The Dark. Izvenserijski kitarski mojster stare šole in svojevrstni improvizator, ki mu vraž na kitari nikakor ne zmanjka Mick Rodgers, si je vzel kar lep košček časa za solistično napletanje, ki je močno dišalo po rag time fantazijah, potem pa nenadejano prišel (z nadaljnjo rabo finger pickinga) v ponarodelo Shake Rattle And Roll, ki je znova dvignila publiko k sodelovanju, da je ta s ploskanjem rok narekovala skladbi tempo.
Father Of Day, Father Of Night ostaja še vedno eden od vrhuncev koncerta Mandfred Mann's Earth Band. Skladba, ki jo vodi o glave do pete Mick Rodgers, tako vokalno kot instrumentalno, se razmahne v izhodnem delu, ko prihlača na oder s klaviaturami obešenimi preko ramen še Manfred Mann in oplemeniti izhodni del s solističnim dialogom na klaviaturah. Proti zaključku so fantje v skladu s pričakovanju prihranili največje uspešnice in sicer so pričeli peljati koncertno vzdušje k vrhuncu najprej s Springsteenovo Blinded By The Light in potem z Davy's On The Road Again. Dvoranica se je spremenila dobesedno v finsko savno, toliko sopare je premogla ob koncu regularnega dela.
Za obvezni dodatek smo dočakali še Mighty Quinn, Dylanovo klasiko , ki se je prelila iz nagajivega Hey Jude (The Beatles) uvoda in v katero so že po pravilu, nekje v finalnem napletanju solističnih eskapad, fantje vtaknili še znameniti Smoke On The Water riff Deep Purpleov.
Koncert je bil izjemen. Napak ni bilo zaslediti, zvok izjemen, Rodgersova kitara tankočutna, organsko zveneča, Manfredov zvok mooga, pa kot vselej markanten in neomajen. Publika je bila po koncertu v hipnozi. Kar ni se hotela posloviti iz dvorane. Pozitivna energija je bila izredna. Ljudje so se po koncertu utaborili kar na mizi s prodajnimi spominki zasedbe, kjer je denimo vinilnih albumov v hipu zmanjkalo.
Če naletite na dejstvo napovedi nastopa Manfred Mann's Earth band v bližini vašega doma, hipotetično rečeno v radiusu do 400km od vašega doma, se nikar ne obotavljajte nad obiskom. Bogato vas bo nagradil. Obisk koncerta Manfred Mann's Earth Band v Feldkirchnu je bil to pot zadetek v polno za vse goreče ljubitelje te skupine in za vse zvočne perfekcioniste, ki morate v zvoku razbrati prav vse detajle zgrajene slike odrske interpretacije. Odigrano seveda v celoti brez napake. In tako je tudi bilo.
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh