Ne zgodi se vsak dan, da v Slovenijo priroma skupina kova L.A. Guns. Tega ne govorim zato, ker bi bile »Kalifornijske pištole« komcercialno gledano veleuspešna zasedba, ki se ogiba majhnih državic, pač pa zato, ker je hard rock osemdesetih v Sloveniji klinično mrtev. Če v sosednji Italiji redno gostijo bende kova W.A.S.P., Cinderella ali Winger, bi to za našo deželico pod Triglavom težko trdili. Že podatek, da je na novodobne nosilce glam metal razvrata Hardcore Superstar pred nekaj tedni v Treviso romalo 20 Slovencev, zgovorno govori, da tudi pri nas zanima vladanje za tovrstno glasbo. In glej ga zlomka, kot strela z jasnega je vsega dva tedna pred samo izvedbo udarila novica, da v Ljubljano prihajajo L.A. Guns s Traciijem Gunsom na čelu. Aleluja, tudi čudeži se še dogajajo!
Koncertni dogodek se je odvijal v kavarni Sputnik, rockovski srenji nepoznanemu prizorišu. Vseeno se je do večera nabralo zgledno število duš, ki so zapolnili vabljiv ambient osrednjega prostora kavarne.
Koncertno dogajanje so otvorili Tomcat, v hard rockerskih logih zaradi pogostega koncertiranja že domače ime, pa čeprav delujejo šele nepolni dve leti. Skupina je prebrodla kadrovske težave in zdaj deluje kot kvartet, opazna pa je bila tudi rošada na odru – Rok na kitari in Šujo na bas kitari sta si vzajemno zamenjala poziciji. Zaradi pogostega koncertiranja je inštrumentalna trojica dobro podmazana in vse bolj vešča odrskih trikov, s katerimi priklene publiko k sodelovanju. Tokrat so v avtorski material umešali Creedence Clearwater Revival in Mötley Crüe priredbi in z energično dozo pristnega heavy rocka z odliko pravili nalogo ogrevalnega akta.
Drugi po vrsti so nastopili Dirty Passion, švedski mladeniči, ki L.A. Gunse spremljajo na celotno turneji. Umazan ples švedskega kvarteta je prijetno presenetil in nas s časovnim strojem popeljal na prelom iz osemdesetih v devetdeseta, v čas, ko so v Ameriki vladali Skid Row. Dirty Passion nastop gradijo okoli vokalne karizme svetlolasega frontmana, za katerim pa tudi ostala trojica ne zaostaja veliko! Švedi so predstavili svoj še vedno aktualni prvenec »Different Tomorrow« in s suvereno izvedbo, ki priteči bendom najvišjega kova, presenetili večino navzočih. Kakopak, Skandinavija je že lep čas vodilna država pri izvozu hard rock derivatov, in ni vrag, da bomo za ime Dirty Passion v prihodnosti še slišali!
Ura je že pozno bila, ko je sledil zadnji akt večera – L.A. Guns! Naj povem, da poleg Traciijeve različice Los Angeleskih Pištol obstaja tudi verzija z vokalistom Philom Lewisom, a Tracii in kompanija mnogo pogosteje zahajajo v Evropo, tako se je Rockline z njimi dobro leto nazaj že srečal v Ronkah, Italiji (reportaža tukaj).
Že takoj ob prihodu na oder je bilo jasno, da skupino (znova) sestavlja popolnoma drug kolektiv, kot na prejšnji turneji. Tokrat je Tracii za nastopanje pod blagovno znamko L.A. Gunsov najel kar celotno skupino Burning Tree. Gre za kolektiv, ki izven lokalnega kalifornijskega okoliša ni poznan, zato so mladeniči ponudbo sprejeli odprtih rok in se napotili pregovorno nepozabnim izkušnjam Stare celine nasproti. Njihova zasidranost v blues-rockovskih vodah se je skozi celoten nastop močno odražala skozi rahlo spremenjeno retoriko sicer glam rockovskega slovesa L.A. Gunsov.
L.A. Guns so v prvi fazi koncerta navrgli komade Face Down, Hellraisers Ball in Killing Machine in se tako sprehodili skozi različne pore svojega obstoja. Presenetila so koketiranja z elementi bluesa in sproščeno glasbeno pretočnostjo v obliki daljših jammov, pri čemer svojega obvladovanja šeststrunske kitaske igre ni skrival Tracii Guns na desni strani odra. Komad Machine Gun se je ob koncu prelil v Hendrixov motiv Hey Joe-a in poskrbel za pravo iskro navdušenja v Sputniku. Čeprav bi se težko primerjal s karizmatičnim Lewisom, je novi frontman Scott. F. Harris s podobno barvo glasu in srčnim pristopom osvojil simpatije prisotnih in si tako popolnoma kredibilno nadel škornje L.A. Guns frontmana. Poskočni kvartet je navrgel večino klasik skupine, od Electric Gypsy do rahločutne Ballad of Jayne z izhodno solo točko Tracii Gunsa. Ta ni skrival svoje ljubezni do klasično rockovskega izročila in med igrane avtorske skladbe navrgel Zeppelinovsko Whole Lotta Love. A dodatki obče znanih motivov so bili zgolj kozmetični, L.A. Guns so namreč večino igranega časa namenili predstavitvi svojega novega - interpretacijsko bogatega in spontanega – obraza. Vokalna večglasja melodičnorockovske šole osemdesetih niso dosegla briljantne izvedbe, a to pot se je glavno poslanstvo nastopa tako ali tako skrivalo v duhovitem podajanju inštrumentalno bogatejših verzij skladb napram njihovim izvrinikom. Naj spomnim, na koncertu v Ronkah dobro leto nazaj so L.A. Guns obiskovalce ogoljufali s prirejanjem teh in onih klasik in se tako oddaljili od lastne glasbene zakladnice, v tem oziru je njihov ljubljanski nastop prijetno presenetil.
Prava rock'n'roll ekspedicija je navrgla še komade Over The Edge, One More Reason in Sex Action, ko se je uro in pol dolgo potovanje skozi L.A. Guns klasike že izteklo. Večer je presegel (resda ne velika) pričakovanja in v deželo Šentflorjansko vsaj za trenutek prinesel duh avenije Sunset, ki ga v Sloveniji kronično primanjkuje.
na vrh