Laibach stroj ne pojenja. Novi album, nova turneja, nova embalaža stare preverjene in preizkušene, visoko učinkujoče recepture. Od letošnjega marca pa preko aprila, so se Laibach nahajali na drugem delu evropske turneje, nato opravili krajši premor in odrinili še na mini balkansko turnejo vse do bolgarske Sofije, v sklopu katere so obiskali znova tudi slovensko prestolnico Ljubljano. 3.400 ljudi? Nemara kakih sto ali največ dvesto manj. Torej razprodane Križanke. To pot z »regularno« številko.
Album »Spectre« in naslov turneje »Naredite mi to deželo znova sproščeno«! Za Laibach gotovo album, ki je za posameznika hitro osvojljiv, prikupno »diskoiden«, lahko rečemo da gre pri Laibach artizmu zagotovo za pop moment skupine. Seveda pa je vsebina tokratne embalaže znova hipoma prepoznana po svoji tipski vsebini! Imenuje se edinstveni »Laibachizem«.
Dve uri z vmesnim dvajset minutnim premorom. Šov obtežen z bogatimi vizualnimi kulisami in tipično igro reflektorjev, značilno za Laibach koncerte. Prostrani oder! Učinek hipnoze je funkcioniral popolno. Kot pravi urok! Postava za izvedbo nove produkcije, nove artistične preobleke Laibach, za »Duh Laibacha« (Spectre of Laibach) torej se glasi: Milan Fras (vokal), Mina Špiler (vokal, sintetizator), Janez Gabrič (bobni), Luka Jamnik (sintetizator) in novinec v ekipi Rok Lopatič (sintetizator), ki ste ga mnogi spoznali zavoljo njegovega udejstvovanje pri Leeloojamais Ne smemo zaobiti doprinosa »zakulisnih metod« večnega vizionarja perpetualne spremembe glasbenega telesa Laibach Ivana Novaka (osvetlitev, projekcije).
Ljudje so ustvarili pred koncertom dve izjemni koloni, ko jih je le počasi požiralo edino vhodno in večno ozko grlo prizorišča. Prva kolona se je vila za ovinek mimo SAZU-ja pa nazaj proti Zlati Ladjici, druga je nastajala v smeri Aškerčeve. Noro je današnje povpraševanje po Laibach s strani množic. In to je dobro. Laibach žanjejo naposled končno tudi v matični domovini tisto, kar so pred dobrimi tremi desetletji pričeli sejati. Trume množic v črnem so polagoma prevzemale oblast v Križankah!
V prvem delu so Laibach izvajali nov studijski dosežek »Spectre«. Vokalno kontrastiranje legendarnega Milana Frasa - prve ikone Laibach, deluje v kombinaciji z Mino Špiler, še vedno v perfektni simbiozi. Kontrast prepoznavnega Frasovega »mračnjaštva« uravnovešenega z melodičnim, sladkim, a avtoritativnim pristopom Mine Špiler, ki občasno asociira celo na barvne odklone k Debbie Harry (Blondie) preverjeno učinkuje! Tu je kinetika vzorčenja prepoznanih figur industrialne elektronike neusmiljenega Laibach stroja v navezi Jamnik - Lopatič, podprtega s čvrstimi in natančno odmerjenimi zamahni Janeza Gabriča. Kvintet je složno in v igri po principu utečene rutine dobro preštudiranega scenarija v prvih petdesetih minutah obdelal novi album »Spectre«, ki ga je zaključila Resistance Is Futile. Provokacija zmesi parol in dokumentarcev smiselno povezanih s sporočilom novega albuma o propadanju malih na rovaš kapitala, ki je v rokah najmočnejših in največjih (seveda če izhajamo da je denar merilo le tega) in rojstvu »demokratičnega brezvetrja« – globalizacije oziroma sveta izpraznjenih duš, oropanih slehernega osebnega karakterja. Novi Laibach urok! Preverjeno učinkujoč torej. Z elementom šoka!
Dvajset minut premora je prekleto hitro minilo ob poglobljenih debatah in pirčku, že je skupina stopila na oder da se z izvedbo zavihti v drugi del, kjer se je sprva lotila predzgodovinskih skladb Brat moj in Ti, ki izzivaš, obe sta seveda skozi leta doživeli popolno glasbeno transformacijo! Predelani in osveženi ter povzdignjeni na artistično raven današnje glasbene dojemljivosti Laibach! Odlično sta izpadli tudi točki vezani na film »Iron Sky« (B-Machina, Under the Iron SKy), ki sta zazibali dvorano v krajše stanje breztežnosti, vse dokler se skupina ni lotila kultne Leben – Tod iz albuma »Opus Dei« (1988), prav tako v aranžmajih popolnoma »preobrnjeno« za novo dobo, ko so postali sintetizatorji ključna zvočna ličila nove podobe Laibach. Preko svežnja genialno predelanih skladb drugih izvajalcev, kar je vselej veljajo za veliko mojstrstvo skupine in kar je Laibach nenazadnje odprlo vrata v ligo najbolj prepoznavnih imen svetovne »underground« , do zaključnih (pričakovanih) Tanz mit Laibach in Das Spiel ist aus. Z učinkom vizualizacije še naprej v prvem planu, do finalnega krešenda!
Na nekaterih točkah gre pogrešati kitaro, vendar je trenutna Laibach art poza že vrsto let ne dopušča. Bi pa odlično godila. In če provociram dalje. Brez skrbi. Laibach zavoljo tega ne bi postali podobni Rammstein. Prej obratno. Če sploh. Zagotovo pa je tega večera obiskalo skupino v Križankah mnogo poslušalcev, ki električnih kitar zagotovo niso pogrešali. A prihodnost je »vedra in svetla« in zagotovo bo prišlo artistično utelešenje Laibach plovila, ki bo nekoč prenašalo v svoji vsebini znova tudi ta »rockovski« element.
Laibach so celo za nagovore v pavzah med skladbami posneli. Dejansko Milan Fras ne komunicira drugače s publiko kot z obrazno mimiko, gestami in seveda vokalno interpretacijo koncertnega repertoarja. Pred Under the Iron Sky se oglasi sintetični glas »No Sieg-Heil-ing please!«. Boljše pogruntavščine, ki bi godila v arzenal tipične Laibach provokacije, skoraj ni moč iztržiti. V videoprojekcijah, ki uporabljajo inserte filma Iron SKy dejansko doživimo med koncertom tak pozdrav, torej ne gre za provokacijo, pač pa za dobronamerno in poučno svarilo publiki, naj ne ponavlja dejanj drugih. Druga nora finta pa je repetitivno odzivanje publike na nagovarjanje taistega sintetičnega glasu na: »Say how!! Say how-how! Now. Say how-how-how!« In tako dalje. Skratka ob koncu so cele Križanke radostno in enovito lajale, kar znova sliši skupaj s sporočilom pogrezanja v uniformnost kot posledice globalizacije na vseh ravneh. Pa smo znova pri sporočilu albuma »Spectre« in krog se sklene.
Bila je nova nepozabna dirka z Laibach. Mojstrstvo svojevrstne art kulture in poze, ki v svojih mnogoterih podobah ne preneha navduševat in nagrajevati. Tudi »Spectre« spektakel si morate ob priliki nujno ogledati. Dve uri hipnoze edinstvenega Laibach sveta je ob koncu naselil mir in spokoj v kotičke duš potešenih obiskovalcev. Znašli smo se torej v deželi, ki je bila vsaj za hip znova sproščena. Do naslednjega jutra.
na vrh