Uriah Heep in Nazareth so stari prijatelji. Tudi Manfred Mann's Earth Band vežejo lepi spomini na pretekla skupna druženja z Uriah Heep, kadar je bilo treba deliti koncertne odre. In zgodilo se je celo to, da stojijo vse tri skupine na istem odru nove Uriah Heep turneje. Omenjali smo že v prejšnji Rockline reportaži z našega obiska koncertnih nastopov Nazareth in Uriah Heep na Dunaju, dne 12.05.2011, da imata obe skupini zunaj nova albuma in da se mudita na novih evropskih turnejah. Ker je sovpadanje obeh turnej časovno in krajevno prepleteno, so se Uriah Heep in Nazareth zedinili, da združijo moči in na posameznih koncertnih odrih znova nastopajo skupaj. Manfred Mann's Earth Band so za razliko od obeh prej omenjenih skupin že dalj časa v ustvarjalni krizi in novih albumov niso izdali že celih pet let. Zadnji pa je bil vse prej, kot dostojni naslednik umetnin, ki jih definirajo albumi "Watch", "The Roaring Silence", "Solar Fire" itn...
Kakorkoli, kraj Leoben je bila to pot tista srečna destinacija, ki je združila prav vse tri skupine na odru v manjši festival poimenovan kot "Rock Classic Festival". Leoben je prijetno klasično zidano avstrijsko mestece ob reki Muri. Mestni trg so v njem tega dotičnega dne skrbno ogradili, da ne zaide vanj kakšen nepridiprav brez koncertne vstopnice. Okrog šeste ure popoldan so pričeli ogrevati prisotne na prizorišču slovenski tribute to CCR bend. Pravilno berete! Slovenci! Ti fantje so nas ogrevali že dne 05.05.2011 pred koncertom Nazareth v Beljaku. Zelo posrečena izbira, ki odlično sliši skupaj z navezo treh velikanov rocka. Prepričljiva igra, in zimzeleno milozvočje za 40 minut, je nasledila druga skupina avstrijskega porekla. Žal pa ti niso uspeli ponuditi tega. Moderno alter rockanje kombinirano z moškim in ženskim vokalom! Ne en, ne drugi, ne premoreta trohice karizme. Da ti taka vokala odpreta koncert s Pink Floyd priredbo Another Brick In The Wall pt. II, vodi le v eno. V zatiskanje ušes (in oči). Preprosto. Kraja časa za nadaljnje tričetrt ure. K sreči sem v tem obdobju na prizorišču srečal še nekaj pogumnih avanturistov in glasbenih navdušencev, ki so se prikobalili iz Slovenije do Leobna, tako da se nas je na kupu zbrala prijeta četica osmih slovenskih glasbenih mušketirjev.
Malo preko osme stojijo na odru Nazareth. Nazareth so dan pred tem v avstrijskem Dunaju uprizorili nov odlične koncertni nastop, ki je potrdil, da se legende ne predajajo. Fantje so postregli s popolnoma identičnim repertoarjem, kot dan prej na Dunaju. Pričarali pa so povsem novo koncertno občutje. To pot so stali na odprtem, prizorišče je bilo prirejeno za kakih 4000 glav s tribunami vred. Ker je bilo to polno in ker je trg podolgovate oblike, so bile zvočne karakteristike odlične. Zasedba je tudi v teh časih izredno priljubljena v Avstriji, kar je potrdila tako izkušnja iz nabito polnega Beljaka, ko so nastopili Nazareth na samostojnem koncertu, kot tudi teden kasneje v prav tako nabiti dvorani Gasometer na Dunaju. Tudi to pot je publika koherentno in s čvrstim fokusom bodrila legendarni četverec in Nazareth so prav v Leobnu izpeljali koncert, ki je še presegel intenziteto plasiranih občutij skozi unikatno karizmo zapeljive škotske rock n' roll vsebine, kot jo pozna skupina. McCaffertyjev vokal je deloval odlično. Ne glede na močno podporo echo efektov, ki ga podpirajo iz mešalne mize, je njegov vokal deloval lahko rušilno vreščeče, kot tudi čutno in skrajno mehko, ko je bilo to potrebno. Seveda je Dan tisti akter v Nazareth, ki drži danes kredibilnost Nazareth v 70% njene podobe. Jeziček na tehtnici, ki je prevesil kvaliteto koncerta v primerjavi z Dunajsko izkušnjo na stran Leobna je seveda kitarist Jimi Murrison. Ta se je več kot odlično počutil na odru in tudi soliranje je bilo to pot z njegove strani izredno gladko in tekoče. To sta potrdili zlasti raztegnjena solistična točka v Changing Times in ob koncu zaključni del skladbe Morning Dew. Tudi to pot je pridih sarkazma teh častitljivih gorjanov deloval v polnem principu in to je dalo njihovemu koncertu tisto zahtevano sočno zabeljenost in polnost. Ljubitelji klasičnih zvokov so nedvoumno prišli na račun ob izvedbi klasik, kot so Silver Dollar Forger, This Month's Messiah, Hair Of The Dog in Changing Times, medtem ko širši avditorij ni skrival eruptivnega navdušenja ob obveznih zimzelenih železnega Naz repertoarja: Dream On, This Flight Tonigh, Love Hurts in Razamanaz. Zasedba je odlično izkoristila ogromen oder in se po uri ter 10 minut poslovila od dodobra razgretega občinstva, ki ni prenehalo z zahtevanjem še enega dodatka. A čas je žal potekel.
Največ zanimanja je vzbujal nastop zasedbe Manfred Mann's Earth Band. Zlasti po tem, ko je vodja zasedbe Manfred Mann uradno oznanil, dne 13.03.2011, da je novi vokalist zasedbe Robert Hart. Robert Hart je prekaljen pevec. Svoj pečat je zapustil na treh Bad Company albumih, ter med drugim sodeloval z bivšimi člani Coverdalevih Whitesnake v zasedbi The Company Of Snakes.
Z Manfred Mann's Earth Band ni šale. V svojih vrstah imajo dva izjemna glasbena vešča. Prvi je glava skupine Manfred Mann na klaviaturah in obče prostornih moog improvizacijah, drugi pa eden najimenitnejših kitaristov klasične branže, pravi gospod "virtuozo" Mick Rogers. Manfred Mann's Earth Band so najstarejša skupina tega večera, ki je stala na odru. Da so zasloveli zlasti po tem, da so skladbe drugih izvajalcev, kot sta Bruce Springsteen in Bob Dylan, popolnoma predrugačili in jim nadeli domala progresivno podobo skozi izdelane dialoge inteligentnih trikov improvizacije, je stara zgodba. To pomeni, da je Manfred Mann's Earth Band zelo domačen tudi pomen besede "jazz".
Zasedba je ohranila pravzaprav nespremenjeno set listo, glede na primerjavo z evropskimi nastopi v jeseni 2009, le premešala je nekoliko razpored skladb med seboj. Tako so bile v začetku, ko so se fantje lotili Captain Bobby Scout, vse oči uprte v to kako nam bo zapel Robert Hart. Očitno se naveza z njegovim predhodnikom Petrom Coxom, s katerim so Manfred Mann's Earth Band nastopali po Evropi v jeseni 2009 ni obnesla. Za razliko od pretežno mirujočega Coxa je Hart precej bolj poskočen in gibljiv odrski frontman. Njegov glas je pravšnji za pajdašenje čvrste blues rock retorike, seveda pa ostaja Chris Thompson vseeno še naprej nenadomestljiv v ekipi.
Prvo presenečenje koncertnega druženja z Manfred Mann's Earth band je uprizoril kar šef skupine Manfred Mann, ki je v izhodnem delu nadodlične izvedbe Dylanove Father Of Day, Father Of Night, prihlačal na oder kar s klaviaturami opasanimi preko ramen in nanizal z mojstrom Rodgersom nekaj slikovitih solističnih duelov. Sicer do občinstva vselej rezervirani vodja skupine navadno ždi varno skrit za utrdbo klaviatur. Po možnosti obrnjen z obraznim profilom k publiki, vselej pokrit s klobukom in le občasno polno osvetljen z reflektorji odrske svetlobe. Tudi tokrat je bilo sicer tako med nastopom, zato je njegov sprehod do kompanjona Micka na kitari izzval glasne ovacije v občinstvu. Father Of Day, Fathr Of Night je enkrat več potrdila izjemen karakter Micka Rogersa. Odlično vodilno petje kitarista in znova izjemna kontrola tonov na kitari. Iz vsega nekaj tonov izlušči Rodgers pravo mojstrovino v improvizacijah, v katerih spretno in pretkano (skladno z izjemno kilometrino preteklih izkušenj) slalomira med čutno sofisticiranostjo, dozirano z ostreje urezanimi pasažami. Improvizacija "par exellence" z jasno izpostavljenim atributom iskrivo hudomušnega napletanja in elementom nepredvidljivosti. Vsega torej, po kar je tega večera prišel na koncert pravi Manfred Mann's Earth Band navdušenec.
Zasedba je presenetila z vključitvijo še ene Springsteenove klasike, ki jo je priredila seveda povsem svojsko in ki je na pretekli turneji po Evropi ni igrala. For You! Odlično skladba s katero so vstopili Manfred Mann's Earth band v obvezni dodatek, je nasledila raztegnjena Mighty Quinn, kjer sta si Mick in Manfred znova izmenjala nekaj slikovitih solističnih pasaž, ki niso prenehala navduševati. Manfred Mann's Earth Band so opravili svoje delo enkrat več z izjemno odliko. Za glasbene gurmane, tiste torej, ki vam je všeč občasna glasbena "zaguljenost" a hkrati utelešenje melodične sprejemljivosti, so predstavljali Manfred Mann's Earth Band gotovo vrhunec koncertnega večera. Zvok? Enkraten!
Uriah Heep so na oder štartali komaj malo pred enajsto zvečer. Oglaševanje in kalibracija Manfred Mann's Earth Band je trajala precej dlje, kot je šlo pričakovati. 40 minut. Tako se je festivalček še nekoliko raztegnil. V tem času se je precej prevretih in alkoholno obteženih glav korenito kobalilo in opotekalo v pododrju. Pijanega ljudstva je bilo do te ure torej v izobilju in prav paziti si moral, da te kdo ni pomotoma in nehote hlačavo "zahodil", "podrl", ali polil z zvarki alkohola.
Našpičeni Heep, v žepu s sveže izdanim albumom, so udejanjili še en izjemen nastop. Skupini izjemno godi slog, ki se ga držita zadnja dva albuma in kompaktnost,ki jo dosega zasedba na odru v smislu združevanja uglašenosti vseh akterjev je izredna. Odlično odrsko razpoloženje, odrska kemija v polnem galopu, bend ogret na pravo dnevno delavno temperaturo. Takoj popadljiva I'm Ready iz novega albuma "Into The Wild" (2011) potrdi močan karakter in značaj mojstrskega obvladovanja večdelnih vokalnih harmonij, dogajanje pa pridobi v intenziteti, ko urežejo fantje klasiko Return To Fantasy in za njo še eno. Koketno Stealin' ki dokončno prebudi več , kot tri in pol tisoč glavo publiko ter jo "prisili" k sodelovanju.
Glede na še večji obisk in prostran občutek, ki ga daje trg v Leobnu, je delovala ta izkušnja še bolj nabita z rockovskim dinamitom in odrsko eksplozivnostjo, ki jo v današnjem času posedujejo ti čislani gospodje. Mick Box v vsem suveren, z značilnim igranjem znamenitega vah vahanja po pedal efektu, karizmatično prvo grlo skupine in mož večne vedrine na obrazu Bernie Shaw, izjemni basist Trevor Bolder, v ozadju (v postavo) že dodobra integrirani podivjani bobnar Russell Gillbrook in šarmantni sivi švaler Phil Lanzon, po postavi najvišji Uriah Heep mož na klaviaturah. Brez kolebanja.
Tudi skladba Nail on the Head, kjer se je Bernieju v izhodnem delu porodila napaka dan pred tem na Dunaju, je bila to pot uglašena popolno. Odlična zmes novega in klasičnega materiala je znova obrnila kazalce na uri, kot bi mignil. Tu sta "Demons And Wizards" (1972) klasiki The Wizard in Rainbow Demon, ki znova izstopata v repertoarju ter točke, ko se vezi med občinstvom in skupino še bolj pristno in intenzivno sprimejo (Gypsy, July Morning. Look At Yourself). Čvrsto, hrupno, a neizmerno melodično! V zaključku obvezno skupno rajanje na še bolj obvezno Lady In Black in zasedba se vrne na oder ter povabi nanj najbolj razgrete headbangerje, da jim pomagajo odsekati edino skladbo John Lawton ere na koncertnem repertoarju Free N' Easy. Z Bird Of Prey in Easy Livin' priženejo Uriah Heep koncert h koncu, ki ga poveže še nasneti izhod v klasični Heep maniri z The Land Of Hope And Glory.
Izreden koncertni večer. Tri skupine, tri povsem različne koncertne avanture in izkušnje. Vsaka ima svoj čar, vsaka svoj jezik pridiganja. Vsekakor obveza vseh ljubiteljev klasičnih zvokov in tistih, ki daste nekaj na to, da vam pred očmi igrajo tudi v letu 2011 skupine, ki so postavljale rock na noge. Uriah Heep, Manfred Mann's Earth Band in Nazareth v polnem kljubujejo in držijo konstanto izjemne forme na odru, ki deluje skorajda na videz nesmrtno. Seveda je tule kanček pretiravanja, a prav neverjetno je, koliko resnice je v tem primeru rabe starega rekla naših pradedov: "Kot vino! Starejše je, boljše je!"
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh