Ko slišite besedice »Društvo mrtvih pesnikov«, ali najprej pomislite na film ali na bend? Če je odgovor slednje, potem bi morali biti na koncertu Društva mrtvih pesnikov v Orto baru, kjer so pod podnaslovom »jagodni izbor« nastopili na Ortofestu. Zakaj? Če ne že zaradi dobre zabave, pa zaradi principa podpore bendu – na koncertu ne vem, če je bilo več kot 30 ljudi, pa še to je bržkone previsoka cifra.
Kljub čakanju, da se nabere več ljudi, je bend pač enkrat moral začeti – in še to se je zgodilo uro po uradnem začetku. Orto bar je dišal kot mrtvilo, čutilo se je, kot da je mrtev… vse je kričalo po nekem praznem, preminulem občutku. So Društvo mrtvih pesnikov passe? Če lahko na to odgovorite ja, potem jih pač nikoli niste marali. Kajti Društvo mrtvih pesnikov so bili edini, ki to koncertno noč v Orto baru niso bili mrtvi.
Društvo mrtvih pesnikov je najbrž že kar slovenska pop/rock inštitucija. Imajo lepo zbirko hitičev, nekaj albumov, predvsem pa dolg staž in precej koncertnih izkušenj. Ampak bi rekel, da je bila za njih prelomna točka trenutek, ko je v bend vstopil kitarist Peter Dekleva (Adam, Srečna mladina itd.). To je bil tisti faktor, ki je poleg radijske privlačnosti in tipičnih klasičnih rock prijemov dodal bendovemu zvoku drznost, nek občutek raziskovanja in preseganja, celo eksperimentalnosti. Peter Dekleva je lastnoročno spremenil Društvo mrtvih pesnikov iz tipičnega pop/rock benda v izredno zanimivo skupino. To velja tako za zvok kot za energijo – odrsko poplesavanje Petra Dekleve je zdaj že pač legendarno. In oboje je veljalo tudi na tokratnem koncertu.
DMP sem torej označil za tipičen pop/rock bend – »krasi« jih srednje karizmatičen frontman, visoka spevnost, radiu prijazna rockovska udarnost, nekaj baladic za zaljubljene in nekaj klasičnih rock momentov za tiste, ki pijejo pivo. Dokler seveda beseda ne steče o Deklevi. To je glasbenik, ki v še tako klišejske pop vzorce vnese neko drznost. Kjer svojo eksperimentalnost že kar riskantno vklopi v forme pop glasbe. In prav to je tisto, kar ga naredi tako velikega. Ne golo eksperimentiranje, ampak eksperimentiranje v dokaj konzervativni formi, v dokaj zaprti formi, kar se tiče nekih neznanih in pustolovskih zvokov. A Deklevi uspe prav to – pri baladah se poigrava z delayevsko oscilacijo, pri rockerskih linijah s sintesajzerskimi spejs zvoki, vedno, ko lahko, pa doda zdaj že svoj zaščitni znak – udarec po strunah za sedlom vratu kitare, ki potem vrnejo ojačevalski feedback in prav noro odzvenijo. In prav vsak tak eksperimentalen prijem popolnoma paše v glasbo, katere del je Dekleva.
Društvo mrtvih pesnikov je torej odmislilo malo število obiskovalcev in se zato raje – zabavalo. Dobra ura in pol repertoarja je bila, kot najavljeno, pravi »jagodni izbor«, kjer so preigrali od svojih hitov (»Komu zvoni«) do tistih bolj čudaško-domiselnih skladb, kot je recimo »Pingvin«. Da ne bom tudi ostalega Orto bara golo označil za mrtvega – obiskovalci se z nastopa zagotovo odšli potešeni, tisti, ki niso bili fotografi oz. snemalci, pa so celo (sicer minimalno) plesali.
Bendu zato zagotovo štejem v dobro prav to – igrajo enako za enega kot za tisoč ljudi. Nonšalantnosti ne poznajo, in če citiram pevca Alana Viteziča: »Za vas bomo garali in se ob tem zabavali.« In prav ta izrek je to noč (in najbrž že in še marsikatero) predstavljal DMP.
na vrh