Leto se je obrnilo in pod taktirko Dirty Skunksov je Ljubljano znova obiskala festivalska turneje "the American Way", Bonecrusher. Letošnja karavana je znova ponujala pester izbor skupin, za okus vsakega para ušes in vse skupaj jasno zapakirano v velik svetleč paket ekstremnega metala s pentljo na vrhu.
Prvi so na oder, žal pred še pred skoraj povsem prazno dvorano Kina Šiške, prileteli španski thrasherji Angelus Apatrida. Fantje uspešno jezdijo na valu thrash metal revivala, a jim to za razliko od (pre)mnogih sodobnikov tudi precej dobro uspeva. Španci so v uničevalnem thrash valu, ki je žal trajal le slabe pol ure, največ pozornosti namenili aktualni ploščo Clockwork. Tako smo bili priča agresivnemu, hitremu in mladostniško jeznemu thrashu, ki si očitno, a z velikim spoštovanjem do zapuščine velikih, precej sposoja od velikanov kot so Destruction in Megadeth. Precej vpliv slednjih je dobro slišen ko se kitarista Guillermo in David postavita bok ob boku in si privoščita daljše solerske in rifferske eskapade. Guillermo poleg pestrega nabora ostrih riffov postreže še z srboritim vokalom, ki spomni na mladega Chucka Billyja v obdobju albuma The Legacy. Angelus Apatrida so svoje pol ure izkoristili kar se da dobro, pa čeprav ne pomenijo nekega večjega thrash metal presežka. A jih lahko vseeno štejemo za ene boljših predstavnikov mladega roda thrash zasedb, saj posegajo po odličnosti Warbringer, veliko pa se pričakuje tudi od prihajajoče plošče Transformation.
Po izjemno hitrih "changoverjih", ki tudi za headlinerje niso trajali več kot petnajst minut je oder že zasedla predstavnica drugačne glasbene struje. Svoj kos pogače in svoje pol ure si je odrezala kalifornijska tehnična death(core) zasedba Burning the Masses. Fantje se precej zgledujejo po norih, bolnih kanadskih zasedbah, saj velik odstotek njihovega glasbe predstavljajo nadzvočno hitre "wankery" solaže. Ob kitarskih vragolijah dvojca Valenzuela/Ostowari se ne gre načuditi in sprehajanje njunih prstov po vratovih s svetlobno hitrostjo je prava paša za oči. A žal toliko manj za očesa, saj človek pri Burning the Masses dobi občutek, da prednjači drkanje inštrumentov pred smislom za pisanje komadov. Je pa treba fantom priznati, da znajo pisati učinkovite breakdowne, ki niso dolgočasni in najedajoči kot pri večini skupin z oznako core, temveč tehnično nadgrajeni z razgibanimi riffi. Največje razočaranje pa je gotovo odhod karizmatičnega vokalista Velike čokoladice (Cameron "Big Chocolate" Argon), saj je njegov nadomestek definicija slabega "cookie monster" vokalista, ki globoko in brutalne growle dosega s spretnim objemanjem mikrofona. Pablo Francisco bi imel o njemu gotovo povedati TOLE.
Ušesa si je dalo spet nekoliko bolj spočito ob nastopu italijanske zasedbe Fleshgod Apocalypse, ki precej uspešno rešuje slab sloves, ki se (upravičeno) drži italijanskega metala. Italijani so na oder prikorakali v raztrganih smokingih in počrnjenih obrazih in izgledalo je kot, da bi na oder prikorakali iz groba pravkar vstali klasični italijanski skladatelji Verdi, Vivaldi, Paganini in Puccini. Fleshgod Apocalypse namreč v svoj death metal vključujejo elemente klasične glasbe, kar je še najbolj očitno ob nasneti matrici in tehnično odpeljanih neoklasicističnih solažah. Ko so Italijani enkrat sedli na skuter (ciao) se niso več ustavili do konca koncerta, sledil je šus za šusom. Neprestano hitri in agresivni komadi so si sledili eden za drugim, do te mere, da je do konca njihovega nastopa vse skupaj postalo že rahlo enolično. Je pa enoličnost prerezala precej dobro izvedena klasika Blinded By Fear kultnih At the Gates in odlična zaključna komada Thru Our Scars in Requiem in Si Minore, ki sta eden s fantastičnim, epsko in čisto odpetim refrenom, drugi pa z večjo razgibanostjo, poskrbela za bolj vznemirljiv zaključek.
Carnifex iz ZDA so nastopili že v sklopu lanskega Bonecrusherja, na letošnji izvedbi le-tega pa so predstavljali pred kratkim izdano ploščo Hell Chose Me. Med nastopom Američanov so prišli na račun predvsem ljubitelji breakdownov in udri deathcora, kar se je jasno vidno poznalo tudi na publiki. Dvorano so tako napolnili predvsem lepo oblečeni in skrbno počesani helikopterji in ninje, ki so izvajali svoje akrobacije pod odrom. Kako lahko ostaneš resen med takim početjem mi ni jasno. Carnifex so sicer hudo energično in uspešno zaružili tekom svoje dobre pol ure, glavnino njihovega seta pa je predstavljala nova plošča. Vseeno pa upam, da na naslednjem Bonecrusherju Carnifex ne bodo zopet prisotni.
Pred nastopom norveške black metal atrakcije Keep of Kalessin si večina prisotnih kaj presežnega verjetno ni obetala, saj studijska kvaliteta Norvežanov počasi, a vztrajno pada, skoraj žebelj v krsto (in gnev med širšo metalsko publiko) pa so si zabili z nastopom na norveškem izboru za evrovizijsko popevko (kjer so sicer zasedli zavidljivo tretje mesto). A Keep of Kalessin so dvomljivcem že v prvih trenutkih nastopa zaprli usta... ali jih odprli v široko zevajoče odprtine. Fantje so namreč odigrali verjetno njihov najboljši nastop na naših tleh, pa smo jih imeli pri nas priložnost videti že vsaj štirikrat, petkrat. Keep of Kalessin že lep čas niso klasična black metal skupina, saj boste pri njih zaman iskali klasično black metal čebelico (neprestano tremolo trzanje). Glavni komponist in kitarist zasedbe Obsidian C. namreč skrbi za stalen dotok sijajnih riffov, epskih pasaž in fantastičnih solaža. Keep of Kalessin se zato s pogostimi menjavami ritma in tempa ter pestrimi in razgibanimi bobni, ki ne posiljujejo samo dvojne bas stopalke, že bližajo death in thrash metalu, zaradi razvejanosti in kompleksnosti struktur komadov pa že skoraj progresivnemu metalu. Obsidian C. uspe z eno kitaro pokriti več prostora kot dve kitare, pri čemer mu pomaga energični basist, uspešno pa je publiko animiral karizmatični vokalist Thebon. Izkušnjo je še nadgradila odlično izbrana setlista, ki je obsegala komade z nove plošče Reptilian, a tudi lep šopek starejših klasik, ter spektakularni "light-show". Očitno znajo le black metal bendi izkoristiti tehnične, svetlobne potenciale Kina Šiške, saj se lahko s podobno predstavo svetlobnih učinkov v Šiški pohvalijo le še Rotting Christ.
Za krono, češnjo na vrhu smetane pa je za zaključek poskrbela legendarna ameriška death metal zasedba iz Marylanda, Dying Fetus. Bend se bliža 20. obletnici svojega delovanja in to zgolj zaradi neumorne volje edinega še originalnega člana Johna Gallagherja. V zasedbi se je namreč v vseh letih zamenjalo toliko članov, da zmanjka vseh prstov, da bi jih prešteli, danes pa Dying Fetus nastopajo kot trio. Kar pa se Gallagherju, Seanu Beasleyu (bas) in Treyu Williamsu (bobni) niti malo ne pozna. Zasedba deluje tako trdno in tako koherentno kot, da bi skupaj igrala že vse od Velikega poka, zgolj trije pa tudi proizvajajo tak hrup kot je bil verjetno prisoten ob začetku stvarstva. Gallagher je tako skrbel za sekljanje in rezanje s fantastičnimi riffi in peklensko dobrimi solažami, ki pa jim je zlahka, z neverjetno spretnostjo sledil Beasley z "blunt force" basiranjem. Williams je za bobnarsko baterijo skrhal temelje Šiške, Beasley in Gallagher pa sta s fenomenalno in hudičevo brutalno vokalno predstavo načela še temelje okoliških stavb. Dying Fetus uspeva z zgolj tremi inštrumenti ustvariti več šundra kot cel simfonični orkester, pri tem pa kljub konstantni agresivnosti in žaganju zaradi pestrih in razgibanih struktur ter tehnično izpiljenih linij niti za trenutek ne postanejo dolgočasni. Skrbno izbrani rušilci so obsegali aktualno ploščo Descent Into Depravity, manjkale pa niso tudi starejše klasike Homicidal Retribution, One Shot, One Kill, Praise the Lord ter redko slišane Grotesque Impalement. Dying Fetus niso olepševali; prišli so, odigrali in šli. A to na tako dober način, da njihovega nastopa še zlepa ne bo pozabiti.
Upam, da se lahko Bonecrusherja nadejamo tudi v tretje. Kljub tokratnemu slabšemu obisku je ta festivalske turneja dober način kako ponuditi obiskovalcu z raznolikim glasbenim okusom čim več za čim manj denarja. Če sem lahko za konec še rahlo zloben... preživeli bi tudi brez slabega deathcora, vsake oči imajo svojega malarja in vsaka ušesa imajo svoj krulež.
Fotografije: Nina Grad
na vrh