Skoraj bi jih imeli pa so se nam izmuznili. Ameriški velikani južnjaškega/sludge/stoner metala Down bi morali na predvečer našega dneva državnosti prvotno nastopiti v ljubljanskem Kinu Šiška, a so svoj nastop le nekaj tednov pred koncertom odpovedali zaradi »logističnih težav« - verjetno ni bilo na voljo dovolj domačice za cel bend, hehe. Ameriška superskupina se je zato dan kasneje prikadila v hrvaško prestolnico in legendarni frontmen Phil Anselmo se tako po trinajstih letih (s klubskim koncertom - s Pantero je maja 2000 zrušil Kodeljevo, leta 2009 pa z Down nastopil na Metalcampu) ni znova vrnil v naše dvorane, temveč s kolegi iz bendov Crowbar, Corrosion of Conformity in Eyehategod prvič nastopil v Zagrebu.
Zaradi slovesa skupine in njenih članov, ki so pravzaprav vsi po vrsti pionirji ameriškega sludge in southern metala je bil dober obisk pričakovan, a tako nabito polna je bila Tvornica kulture verjetno le še nekaj dni prej, ko so njene temelje tresli thrash metal težkokategorniki Slayer. Koncert, ki je bil sprva napovedan ob deveti uri se je začel s tri četrt urno zamudo, petnajst do desetih, ko smo bili v dvorani stlačeni, kot da bi bili tesno zaviti v rizlo, pa so na oder ob huronskem navdušenju prikorakali neworleanški sludge heroji – Kirk Windstein (Crowbar, Kingdom of Sorrow), Pepper Keenan (Corrosion of Conformity), Jimmy Bower (Eyehategod), Pat Bruders (Crowbar) in veliki Phil Anselmo, ki ga ni potrebno posebej predstavljati.
Anselmo je pozdravil publiko, nato pa z bendom zdrvel v umazano bluesovsko odo ameriškemu jugu Eyes of the South. Mogočni sludgerski rifi kitarskega dvojca Windstein/Keenan so iz kupa Orange ojačevalcev bučali in rohneli kot orkan Katrina, bend pa je z vrhunsko in energično predstavo navduševal od prvega trenutka dalje. Down so bili glasni, srboriti in odlično razpoloženi, krila pa jim je brez dvoma dala tudi glasna publika, ki je ubogala vsak Anselmov ukaz in sploh vneto in konstantno sledila bendu. Naelektreno vzdušje je temperaturo v Tvornici dvignili v take višine, da se je švicalo že samo od stanja pri miru in če bi v tem oziru idealno izpadala Šiška pa bi odziv hrvaške publike le stežka dosegli. Anselmo se je s svojo južnjaško bando sprehodil od prvenca NOLA pa do aktualnega izdelka Down IV, Part I: The Purple EP s katerega so (žal) predstavili le fantastični, zadeti retro doomerski ep Witchtripper, sicer pa so se večinoma zadrževali na leta 1995 izdanemu briljantnemu debiju in začuda v celoti zignorirali album Down III: Over the Under.
A Down nam kljub temu niso dali dihati, saj so po zaslugi odličnega in predvsem GLASNEGA zvoka ves čas teptali s potresnimi rifi izpod prstov kitarskega dvojca, »Geezer Butler worship« bas linijami Pata Brudersa, ki po basu šiba s prsti (in se v tem pogledu v celoto Down vklaplja mnogo bolje kot nedavno tega iz skupine upokojeni Rex Brown – kljub njegovemu slovesu) ter lomastenjem Bowerjevega bobna, ki je pokalo kot hlastanje krokodiljih čeljusti iz Mississippija. Izjemno dobro se je držal tudi Anselmov vokal, ki je bil agresiven, surov, poveljujoč a hkrati »redneckovsko« zapeljiv in južnjaško čuten. Nekje na sredini koncerta je Anselmo razgreto publiko vprašal po počutju, ta je seveda odgovorila bučno, na kar je Phil bendu razložil, da se temu reče »fan base« in Down iz nič izvedli improvizirani jam Croatian Fan Base z besedilom »Croatian Fan Base/Smokes weed/Drinks beer/Says Fuck You!«
Izreden izbor komadov je navduševal tako kot predstava benda - z dimom marihuane prekajeni nagruvani rifi izjemnega rušilca Lifer so bili posvečeni večnemu Dimebagu, blacksabbathovsko pogrebni Lysergik Funeral Procession pa pred kratkim preminulemu Jeffu Hannemanu. Po delti Mississippija so nas Down splavili z Ghosts Along the Mississippi, do konca rednega dela pa nas zasuli še z neverjetnimi New Orleans Is a Dying Whore in postregli s cajunsko kuhinjo z Temptation's Wings, Losing All in Underneath Everything.
Intenzivnost koncerta pa je pravi vrhunec – čeprav je bilo že težko verjeti, da je lahko še bolje in še bolj vroče – dosegla s trojčkom največjih hitov bendovega delovanja. Publika je čedalje bolj zvesto sledila noremu vodji Anselmu, ki je Tvornico brez večjih težav držal v pesti vse do konca. Philova karizma nima meja, več kot solidno pa se je držal tudi vokalno in poskrbel za nekaj nepozabnih trenutkov – v stilu Gerreja iz Tankard, ki se tolče po svojem bojlerčku se je Anselmo z mikrofonom tolkel po glavi, pokazal osupljive veščine valovanja svojega pivskega trebuščka in neprestano sodeloval z vsemi preostalimi člani, kar dokazuje, da je med njimi resnično spletena prava vez južnjaških bratov. Na oder je bend dobil vse od majic, modrcev (enega si je nataknil Bower) pa do vrečk s pojočo travico, ki jih Down niso prav dolgo šparali. Vrelišče so Down v dodatku dosegli že s himno pojoči travici Hail the Leaf, še bolj pa z bluesovskim hitom Stone the Crow pri nepozabnem refrenu katerega je publika preglasila celo ultra glasni bend. Pričakovano so nas Down za zaključek pokopali v oblaku dima z Bury Me In Smoke tekom katerega so si fantje izmenjali inštrumente, Anselmo je prijel za Brudersov bas, Windstein pa je s svojim trpečim in renčečim vokalom odlično zaključil nepozaben koncert, ki se bo brez dvoma vpisal med najboljše koncertne trenutke letošnjega leta!
na vrh