Pa se je začel! Svoja vrata je že tradicionalno v začetku aprila odprl Ortofest, edini pravi klubski festival na sončni strani Alp, ki vsako leto znova dodobra poživi aprilsko bero koncertov v naši prestolnici. April je torej čas, ko Orto bar koncertnim odvisnežem ponudi pester nabor rockerske godbe, punk žvenkljanja, vratolomnih metalskih ritmov ter šarmantnih blues objemov. Prav vsakdo lahko najde kaj za svoj okus! Letos je festival zadnji marčevski dan otvorila Big Foot Mama, predno se je na dan šaljivcev Orto bar zavil v črno in v svoje nedrje sprejel metalske odvisneže.
V organizaciji Veselih dihurčkov so drugi dan Ortofesta nastopili Count Raven, edinstven doom metalski trio iz Švedske, ujetje katerega na odru je prava mala ekskluziva. Ker so Count Raven člani danes družinski možje, imajo redke koncertne nastope samo čez vikende, glede na podhranjeno popularnost - celo neprepoznavnost - doom metala v naši sredi pa je bila že sama napoved koncerta pravi mali praznik. Count Raven so s preigravanjem začeli konec osemdesetih, z albumi "Storm Warning" (1990) in "Destruction of the Void" (1992) so bili ena ključih zasedb pri uveljavitvi klasičnega doom zvoka, zaradi česar lahko danes band mirne vesti označimo za kulten. Po reunionu leta 2003 je njihovo glasbeno udejstvovanje manj intenzivno, vseeno pa so pred dvemi leti izdali svoj skupno peti studijski plošček "Mammons War".
A še predno je nastopila skandinavska učna ura, so točno ob času oder zavzeli Voodoo Mule, sveža zasedba domačega podzemlja v sestavi Jernej (vokal, kitara), Matej (bas kitara) in Fabo (bobni). Ljubljanski trio tvori popolnoma novo zasedbo, še kako dorodošlo v prebujajoči se slovenski stoner/doom sceni. Sveže Voodoo Mule meso je imelo do minulega petka za seboj komaj dva nastopa, zato so bili za večino navzočih prava uganka, ki pa se je že kaj hitro začela razpletati. Voodoo Mule so se kljub minimalističnemu zvoku predstavili v zelo suvereni luči in cel čas nastopa stali trdno na odru. Nizko uglašeni inštrumenti in dolgi zapleteno sestavljeni komadi v sebi skrivajo nekaj progresivnih vzvodov, za dinamiko pa skrbijo številni prehodi in presenetljivi zasuki komadov. Kljub jasnemu sledenju težkorockerskemu stonerskemu zvoku gre pri glasbi Voodoo Mule za izredno pester konglomerat različnih vplivov, psihadelični vložki spominjajo na zlato obdobje ameriške psihadelike šestedetih tipa Jefferson Airplane, prisotno je nenehno spogledovanje z bogatim Kyuss izročilom, v umazanem blues šundu gre slišati genialne Led Zeppelin ideje, srče parajoč trši zvok pa nas popelje v svet začetne Black Sabbath srhljivosti. V dobre pol ure trajajočem nastopu se je klub lepo napolnil in z zanimanjem prisluhnil obetajočemu se avtorskemu materialu novega imena našega glasbenega prostora. Voodoo Mule imajo ogromno maneverskega prostora za razvoj, ob marljivi vaji in nadaljnjih živih nastopih v bodoče pa ni vrag, da se bodo znebili občasnih kiksov, ki so nepogrešljiv sestavni del vsakega novonastalega glasbenega jedra.
Nekaj minut čez pol enajsto uro je napočil čas za Count Raven. Glede na brezkompromisen časovni diktat Orto bara, kjer smejo koncerti potekati zgolj do polnoči, je bilo izrednega pomena, da se je organizator držal časovnega programa in Švede "potisnil" na oder dovolj zgodaj, da smo se lahko nadejali uro in pol dolgega repertuarja.
Count Raven so Orto bar začeli razvajati s skladbo Wolfmoon, ki je izšla na lansko leto izdanem sedem inčnem vinilu, predno nas je Jen prvič tega večera ponesla nazaj v čas začetka devetdesetih, izrazito nizkih tonov in počasnega ritma. Ob karizmatičnemu vokalistu/kitaristu Danu "Fodde" Fondeliusu in srhljivih riffih so se štiri stene Orto bara kaj hitro začele ožiti, ob taktirki počasnih salv iz odra pa se je med obiskovalci razširil občutek klastrofobičnosti, še kako značilen efekt zamorjene in ultra počasne doom metalske godbe. Zavojevanje se je nadaljevalo v malo hitrejših ritmih s Poltergeistom ("Mammons War", 2009) in gravitaciji k izročilu stoner metala, saj so se Count Raven z vokalnimi večglasji, melodičnejšimi aranžmaji in prikritimi blues prijemi s to skladbo rahlo oddaljili od svojih doom korenin. Trojica na odru je uprizorila pravo učbeniško predstavo uigranosti, soskladja in medsebojnega poznavanja, v paketu z zadovoljivo dobrim zvokom so bili temelji za odličen nastop tako že položeni. Count Raven so se uspešno zoperstavili minimalističnemu zvoku ene same kitare, osiromašeno celostno zvočno sliko pa nadgradili s pohodom ušesaparajočih doomerskih riffov in kot britev ostrega zvoka nametalizirane kitare. Fondeliusov vokal je po svoji barvi mestoma spominjal na Ozzyja Osbourneja, njegov siceršnji odrski nastop pa je bil plod izredno karizmatične osebnosti in moči. Zaradi svojega nenavadnega retro sloga in pozitivne odrske drže je izstopal tudi basist Fredrik Jansson, ki je z bobnarjem Jensom Bockom tvoril zanesljivo ritem podlago genialnim Fondeliusovim riffom. Z všečno mešanico starejšega in novejšega materiala so Švedi s skladbama Hippies Triumph in High on Infinity koncert varno prikrmarili k svojemu koncu.
Kaj poreči na koncert po nekaj dneh, ko so se glave že dodobra ohladile? Petkovo druženje je bilo prava poslastica, ob kroničnem pomanjkanju doom metalskih dogodkov je bil zato obisk švedskih doom metalskih legend zadetek v polno in samo upamo lahko, da bo v srednjem roku naše kraje obiskalo še kakšno uveljavljeno ime tega že od nekdaj v senci delujočega žanra.
Fotografije: Rok Klemše
na vrh