Paul Gilbert je mož, ki sodi med najhitrejše kitariste na svetu. A hitrost ni vse, da bi se lahko postavljal le z njo. Mož je pronicljiv v svoji kitarski pridigi, kot nihče na planetu. Paul Gilbert je absolutni posebnež med kitaristi. Suhljati dolgin, pravi pravcati pajek, ki z ekstremno dolgimi prsti najvišjega faktorja pregibne premičnosti uganja vragolije o kakršnih navadni smrtniki med kitaristi lahko le sanjajo. Paul je poznan po svojem udejstvovanju znotraj razvpitih in znova delujočih Mr. Big, kot tudi po članstvu v matični skupini Racer X, ki je na trenutnem mirovanju. Paul Gilbert je poznan po mnogih samostojnih studijskih delih, velike izrazne prožnosti in pronicljivosti. Kot instrumentalni rocker - kitarist je poleg Stevea Vaia, ki pa ga občasno bremeni in izdaja prepogosta izposoja idej od velikega učitelja Franka Zappae, gotovo najmanj predvidljiv. Paul je gotovo eden redkih glasbenikov, ki je sposoben uspešno premoščati različne glasbene žanre, da ob tem ohranja vso dostopnost tudi širšim množicam. Ti so navidezno nezdružljivi, a Paul s svojo tehniko in genijem uspešno kroti navidezno neulovljive glasbene izzive. Paul je poleg izpiljene veščine unikatnega pristopanja v podajanju igranja kitare tudi pravi šov man in njegovi nastopi so poznani po tem, da splošni zabavi, ki ji poveljujeta norčavost in nagajivost, ni in ni videti konca.
Paul Gilbert je nastopil v Ljubljani tokrat skupno drugič. Leta 2007 je odigral nastop v Mariboru (RockLine je obiskal namesto koncerta v Mariboru takrat Zagreb - zaradi večje odzivnosti in prožnosti v sodelovanju z lokalnim promotorjem). No leta 2008 pa smo Gilberta dočakali tudi prvikrat v Ljubljani, ko je predstavljal svoj prejšnji album "Silence Following By A Deafening Roar" (2008). Takrat je bil Orto Bar razprodan. V prostoru se je kuhalo 180 osebkov. Minili sta dve leti. Paul pa ima zunaj že novi studijski album "Fuzz Universe" (2010), ki sledi smelemu sporočilu predhodnika in še naprej neprikrito navdušuje s svojo iskrivo pridigo unikatnega značaja.
Tokrat je organizator povabil eminentnega gosta v dvorano. Mediapark je bil zelo solidno obiskan. Krepkih 400 osebkov je pridno napolnilo parter. Paul je stopil na oder okrog 21.30. Ob njegovi desni je stal redni basist Craig Martini, za njegovih hrbtom se je usedel za utrdbo bobnov preverjeni mojster te veščine Jeff Bowders (oba glasbenika smo pozdravili na odru že pred dvema letoma v Orto Baru). Na Paulovi levi, pa to pot ni bilo klaviatur in njegove žene Emi Gilbert. Tu se je pojavil kitarist in vokalist Tony Spinner. Tony je poznan predvsem po sodelovanju z enkratnimi Toto. Zato je bilo takoj jasno, da je ta turneja podrejena višji vsebnosti kitarskega sekanja! In še nekaj.Že uvodna skladba Last Rock And Roll Superstar je potrdila tudi to, da je Spinner idealna izbira Gilbertu pri reševanju dane situacije, kadar je treba uporabiti visoki falsetto vokal. Ta skladba je uvodoma predstavila izredno zanimiv album, ki ga je Paul posnel s Freddie Nelsonom in se imenuje "United States" (2008). Če namignem, da je album pravi utelešeni križanček med Queen in Mr. Big, boste težko verjeli, če albuma še niste predhodno slišali. No Spinner je tukaj takoj pokazal zakaj ga Gilbert potrebuje. Vokalno je odprl koncert. Če si zamižal na očesi, je bil občutek, da prihaja z odra med prvo skladbo kar ženski glas. Sledila je predstavitevnovega albuma "Fuzz Universe" s skladbama Olympic in Fuzz Universe.
Zvok je odličen v Mediaparku tokrat. Na balkonu je glasneje, saj ni avditorija, ki bi predstavljal delno (proti)hrupno bariero. Prav tako so tam bolj izraziti višji toni in zvok še zdaleč ni tako žametno topel, kot v parterju. Kakorkoli, obe soluciji sta ušesom silno prijazni in nudita vsem glasbenim gurmanom pravo sladostrastje neizživetih sanj, ki jih je zanje tokrat pač izživel edinstveni Paul Gilbert.
Gilbert je fantastičen. Nezmotljiv, peklensko hiter. Vratu skorajda ne pogleda med igro. Ne ogovarja mnogo publike, vse postori z grimasami in gestikuliranjem. Ob tem je neizmerno zabaven in teatralen šovmen. Že sami naslovi avtorskih skladb ne deviirajo v humoreskah mnogo od burkežev tipa Budgie ali njegove ekselence Franka Zappae, a Gilbert je samosvoj. To pot je možakar le nekoliko podredil svojo set listo izvedbi priredb. Očitno je ugotovil, da zna to pritegniti še več publike na koncerte, vsekakor pa ob tem takšna poteza še utrjuje platformo sproščenosti, ki jo je pri Gilbertu tako ali tako venomer v izobilju med nastopi. Prvi odskok je pomenila izvedba priredbe Rock Me Baby, ki v izvirniku pripada B.B. Kingu. "Ne nikar. Čim manj bluesa Paul prosim!",.. k sreči se je ta pojavil znova šele v dodatku. Znano je, da "schredderji" tipa Gilbert niso blues specialisti in tudi, če ga igrajo le in zgolj za zabavo, tistega naravnega žmohta, ki manjka v takšnem podajanju bluesa, nikakor ne uspejo kompenzirati zgolj z norčijami.
Paul me je uslišal in od tu dalje smo lep kos koncerta lahko uživali v izvedbi samostojnega materiala, kot tudi obveznih Racer X skladb, ki sta stalnici zadnjih let v repertoarju (Scarified, Technical Difficulties). Posebno presenečenje in najslajši kos večerne pogače druženja s Paulom Gilbertom, pa je vseeno prinesla priredba. A to ne katerakoli. Poznate velikane prog rocka in ene izmed utemeljiteljev tega žanra Yes? Skladbo albuma "Fragile" iz leta 1972 in prva uspešnica The Roundabout? V podaljšani "normalni" verziji, kot jo lahko najdemo na studijskem izvirniku. Da! Od kod torej takšno navdušenje?
Ne le, da je Gilbert skladbo skorajda v sekundo natančno zaključil in dolžino izenačil verziji z albuma "Fragile", ki meri dobrih osem minut in pol, pač pa je Paul prav vse originalne Wakemanove partiture na klaviaturah priredil na svoji kitari, jih suvereno "lovil" in ob tem za povrhu še "odsoliral" celotnega Stevea Howea. Še več. Yes kitarista, ki se ga je zaradi nazaj začesanega sivega lasišča v novem tisočletju prijel vzdevek "Doktor Sova", je pustil v svojem teatru kar za seboj. Tony Spinner se je na tej točki izkazal za neverjetno uspešen približek unikatnemu vokalu Jona Andersona. Gilbert je seveda sodeloval v duetih s Spinnerjem in osupnil v hkratnem opravljanju dveh funkcij. Ne ravno vsakdanje lahkemu preigravanju Ricka Walkemaan na kitari in za zahtevane norme živih izvedb povsem dostojno petje (od Gilberta, kot kitarista ne smemo pričakovati vokalnega ranga tipa George Michael ali Freddie Mercury, to je jasno). Gilbertova verzija Yes klasike je upravičila sleherno izzivanje in igranje z ognjem. Nepozabno in povem vam. Že samo zaradi izvedbe te priredbe, se je tokrat absolutno izplačalo obiskati Gilbertov koncert! Vokalni duet Spinner-Gilbert je bil enkrat več uspešno kapitaliziran tudi v edini Mr. Big skladbi Greeen-Tinted Sixties Mind! Po še eni "Fuzz Universe" skladbi Batter Up, se je Paul odločil, da spravi dvorano v obilje smeha. Ni lepšega kot da takšen pozitivno naravnani poba prifrknjeno ošiljenega nosa, spremeni mračne The Doors v navihane nepridiprave in nespoštljivo priredi obče znani zimzelen Light My Fire. Zelo neobičajna izbira, a glede na Paulov norčavi značaj silno dopadljiva. Seveda je Gilbert bolj kot ne tukaj namerno "odlajal" vokal. Za Morrisona pač ni treba biti ravno Luciano Pavarotti.
To je bil tudi konec regularnega dela koncerta. Glede na to, da moraš v Mediaparku narediti dolg sprehod mimo publike do zaodrja, klasičnega "pobega" z odra tokrat ni bilo. Tako je Gilbert z zasedbo kar ostal na odru in potolažil prisotne, da bo raje zaigral kako skladbo več, kot da bi ga publika morala čakati, da se vrne za dodatek. Ta je bil, kot že omenjeno bluesovsko obarvan z zaključkom "odslalomiranim" v AC/DC maniri (Go Down).
Natanko dve uri neizmerne zabave česanja kitarskega vratu, ki je ogrelo 400 glav do vrelišč, medtem ko je zunaj besnel sneg, sta ponudili neposreden dokaz, da je Paul Gilbert v izredni formi. Neukročen, nebrzdan, poln pozitivne vibracije in iskrivosti. Kvartet je plasiral izredne energetske kvante in prinesel v Cvetličarno enega najlepših in najbolj veličastnih rockovskih druženj v letošnjem letu. Glede na dejstvo, da izide 21.01.2011 novi studijski album zasedbe Mr. Big z naslovom "What If..." in glede na dejstvo še večje priljubljenosti Mr. Big, če jo primerjamo s Paul Gilbert Band, bi rad namignil vsem slovenskim lokalnim promotorjem, da naj kujejo jeklo dokler je vroče! Povabite torej Mr. Big spomladi znova v Slovenijo. Tisti, ki pa ste izpustili Paula Gilberta v Ljubljani tokrat, si ne pulite obrvi od obupanosti. Vzemite si čas. Storite si uslugo in se, dne 02.12.2010 v popoldanskih urah zapeljite na izlet v bližnji Zagreb, kjer nastopa Paul Gilbert v tamkajšnjem klubu Boogaloo.
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh