Ko se na prvo pravo evropsko turnejo po poldrugem destletju odpravi tako legendaren band kot so Accept, je to brez kančka dvoma velik dogodek. Accept so najtradicionalnejši izmed vseh bandov nemške heavy metal šole, ki je sredi osemdesetih doživela silovit vzpon in rojstvo številnih novih skupin, ki še danes sokreirajo evropsko heavy in power metal sceno. A ko so bile kariere skupin kot so Helloween, Rage ali Running Wild še v povojih, so Accept že dosegali milijonske naklade tako na domačih tleh kot onstran Atlantika, zaradi tlakovanja uspehov nemškemu in evropskemu heavy metalu in inovatorskega zvoka pa so si Accept skozi leta delovanja prislužili naziv živih legend.
Accept so na aktualni turneji podijo v podporo lansko leto izdanemu albumu "Blood of the Nations" (rezencija tukaj), ki je dokazal, da lahko tudi stari prdci še vedno s stilom pometejo s konkurenco. Za krmilo barke je stopil TT Quick frontman Mark Tornillo, saj ikona zasedbe, karizmatični striček Udo Dirkschneider ni želel biti del povratniške postave. Točni razlogi za Dirkschneiderjevo potezo ostajajo zaviti v tančico skrivnosti, uradna razlaga pa pravi, da po dvajsetletni karieri z U.D.O. nekdanja ikona banda svoje skupine ni želel postaviti na stranski tir, čeprav sam menim, da razlog tiči v Udotovi preračunljivosti, saj se ni želel opeči z morebitnim neuspelim povratkom svoje matične skupine.
Slovenskim podpornikom banda je aktualna Accept turneja dostopna s kar številnimi termini, med drugim so (ali še bodo) nastopili v Milanu, Budimpešti, Münchnu, Zlinu, sam pa sem se odločil za skok v dunajsko Areno, kamor sem se odpravil v navezi s trojico hrvaških že dolgoletnih hard & heavy zaprisežencev.
Še predno so na oder stopili Accept, so svojih pet minut slave poželi Steelwing, še eni v vrsti švedskih heavy metal revitalistov, ki v tej skandinavski deželi rastejo kot gobe po dežju. Očitno je njihovo ime dobro zapisano pri matični založbi, saj po zgolj enemu izdanemu dolgometraženmu albumu Švedi v kratkem času (po Blind Guardian) že v drugo nastopajo kot predskupina na turneji ene izmed velikih metal zasedb. Steelwing gojijo melodičen heavy metalski slog, pri čemer galopirajoči ritem in zasnovanost riffov vse preveč spominjajo na Maiden "Piece of Mind" ero. Vokalno se je odlično predstavil frontman Riley, ki za razliko od Dickinsona dosega tudi najvišje "Halfordove" vokalne linije, čeprav še zdaleč ne v taki intenziteti in karizmi. Vkolikor bodo fantje v prihodnosti še bolj izpilili glasbeni talent ter v svoj zvok vnesli več lastne identitete, bomo za Steelwing zagotovo še slišali.
Accept so polno, ne pa tudi razprodano Areno začeli razvajati z najnovejšim materialom, skladbi Teutonic Terror in Bucket Full of Hate sta služili kot uvodni pozdrav, predno si je Mark Tornillo obul Udove škornje in s Starlightom otvoril večer, poln klasičnih Accept napevov. Tornillo se mora že vse od objave, da je postal polnopraven član banda, otepati nezaupljivih pogledov zapriseženih Udovih oboževalcev, njegova najboljša obramba pa je napad! Tornillo se je izkazal kot izjemno karizmatičen frontman s prirojenim občutkom navigiranja poteka koncerta. Možak je pri svojih petdesetih še vedno prava tovarna žmohtnega kričanja, ki niti po intenzivnih dveh urah nastopa ne opeša. Zakaj tudi bi, grlne lege zanj ne predstavljajo večjega zalogaja, Accept pa nikoli niso izstopali po vokalnih presežkih, zato so iskali pevca z umazano linijo, ki v primeru Tornilla ne zataji. Tornillo se je z brezkompromisno odločenostjo spoprijel s ponarodelimi klasikami tipa Neon Nights ali Metal Heart, ki jih je vokalno demonstriral s kančkom lastnega intelekta, brez obveznega oziranja na zapuščino svojega predhodnjika. Veliko dela je opravila njegova karizmatična persona, ki ovije obiskovalca okoli prsta, ga prepriča v svoj prav in po koncu izpljune, da je ta še dolgo v transu od navdušenja! Ja, Mark Tornillo je človek na mestu, kakršnega so Accept iskali!
Navduševal je kitarski dvojček Wolf Hoffmann/Herman Frank, ki je v prvi polovici osemdesetih skupaj ustvaril sicer zgolj dva albuma, se pa zato inteligentnost riffov z njiju z lahkoto primerja z dvojico Downing/Tipton (Judas Priest). Skupaj z basistom Petrom Baltesom je bil kitarski trio središče odrskega dogajanja, v inštrumentalnih delih so stopili skupaj in z ramo ob rami v naša ušesa polagali riffe. Osrednja kitarska figura je bil seveda Hoffmann, ki se je z energičnim in srčnim pristopom lotil tako rušilcev Restless and Wild in Losers and Winners kot tudi za kanček počasnejše Princess of the Down, pri čemer niso izostali sofisticirani soloti, položeni čez Frankov ritem. Publika je skladbo za skladbo požirala z odprtimi usti, tako že zdavnaj udomačene kot tudi najnovejše štiklce. Najlepši dokaz za dober sprejem "Blood of the Nations" albuma med ciljno publiko je Pandemic, jurišna skladba, ki so jo Accept pogumno vključili v bis, med speed metalsko Fast as a Shark in Balls to the Wall, ob izvedbi katere je Areno skorajda razgnalo.
Igran repertuar so legendarni Nemci sestavili kot "best of" pregled svoje kariere, zato zajetna prisotnost "Restless and Wild" (1982), "Balls to the Wall" (1983) in "Metal Heart" (1985) klasik niti najmanj ne preseneča, glede na dooolgo odsotnost skupine iz odra (iz vštevši kratko festivalsko turnejo leta 2005) je set lista povsem pričakovana in dobrodošla. Sam sem se še posebej razveselil skladbe Midnight Mover, ki jo redno rotirajo z Ahead of the Pack/London Leatherboys ali celo s Slaves To Metal. Ob morebitnih nadaljnih turnejah pa bodo morali Accept v nastope vklučevati kakšne redkeje igrane, že zaprašene bisere, da bi obisk njihovega koncerta za redne podpirnike banda v bodoče ne postal znaveličana stalnica.
Accept v letu 2011 delujejo kot dobro podmazan in uigran stroj! Kar dvourni šus brez nepotrebnih solo točk ali nagovorov je razbil "Helloween cmok" v mojem grlu, ki se je nabral ob spremljanju nedavnih koncertov Bučk v Zagrebu in Ljubljani. Svoje so dodali še tonski tehniki, ki so iz že pregovorno neakustične Arene znali potegniti kar največ in so iz zvoka naredili pravi čudež, kitari sta bili jasno ločeni, doživetje pa še toliko lepše. Nova stara koncertna atrakcija Accept torej spet diha s polnimi pljuči! Se vidimo čez par dni v Münchenu!
Fotografije: Zlatko "Lawless" Vlašić
na vrh