Mnogo skupin, ki ima potrjene nastope po evropskih festivalih tekom poletja, ne igra zgolj po festivalih. Določene skupine se odločijo, da bodo igrale tudi v klubu in da ne bodo smatrane zgolj kot ekskluziva na določenih festivalih. Za nastope po klubih so se odločili tudi Animals as Leaders, ki so v zadnji fazi promocije aktualnega albuma »The Joy of Motion«, ki je izšel leta 2014. Skupino so spremljali kanadski Intervals in avstralski Plini. Torej, koncert bi moral predvsem pritegniti publiko, ki se navdušuje nad bolj novodobno inštrumentalno glasbo, pri kateri poleg virtuoznega soliranja izstopa tudi ritmičnost. Koncert je bil postavljen na goriško tržnico. Žal se v času koncerta ni več dalo dobiti sadja in zelenjave, prisoten je bil zgolj še štant s hitro hrano in abnormalno dragim pivom. A če se nekako odmisli nerazumljivo drage cene, je bil koncert postavljen na zanimivo, simpatično mesto. Pričakovanja pa so bila visoka.
Kot prvi je na oder stopil avstralski glasbenik Plini s spremljevalno skupino. Kot ritem kitarist ga je spremljal Aaron Marshall, sicer vodja zasedbe Intervals. Sprva je delovalo, da Plini ne bo pokazal nekaj pretirano posebnega, ko je zaigral skladbo, ki je s svojo umirjenostjo spominjala na kakšno skladbo Joea Satrianija. A že z naslednjo skladbo se je Plini razigral, na svoji »brezglavi« Strandberg kitari je pokazal malo morje vragolij, predvsem pa se je lahko pohvalil s točnim igranjem, kar je potrjevalo, da ne gre za glasbenika, katerega igranje je prepričljivo zgolj na albumih. Zaostajala ni niti ritem sekcija. Basist je s svojimi linijami in solo vložki konstantno dopolnjeval zvočno sliko zasedbe. Bobnar pa je dokazal, da mu ni noben ritem tuj. Edini problem je pravzaprav bil Aaron Marshall, ki je se je pred nastopom globoko urezal v prst, ko je rezal kruh. Marshall je ves čas skušal spremljati Plinija, a ga je poškodba stala tudi nekaj napak. Na srečo je uspel kratek nastop izpeljati do konca, Plini pa je v živo pokazal mnogo večji potencial kot ga je z do sedaj izdanimi EP-ji in singli, tako da obeti za napovedani album so nedvomno dobre.
Zasedba si je vzela kratek premor, zamenjal se je le bobnar, v glavni vlogi pa je bil tokrat kitarist Aaron Marshall, ki je imel nalogo predstaviti glasbo Intervals. Intervals so šli v zadnjih dveh letih čez konkretne spremembe v postavi. Skupina je začela kot inštrumentalna, a prvi album A Voice Within (2014) je vseboval še vokale. Album pa je požel kar nekaj uspeha, vendar Marshallu verzija z vokali ni ustrezala, zato se je odločil, da razpusti zasedbo in se začne znova z inštrumentalno glasbo. Posnel je album The Shape of Colour, ki ga je s koncertno postavo Intervals skušal predstaviti v celoti, a mu žal bolečina v prstu ni dovolila celotnega nastopa, tako da je moral po štirih skladbah zapustiti oder in končati nastop. Intervals so sicer v kratkem nastopu pokazali, da so tudi inštrumentalno zanimivi, malce večji poudarek je na melodiki kot pri Plini, a trenutno stanje nekako ne dosega mogočnosti Intervals, ko so bili prisotni še vokali.
Ostali so le še glavni akterji Animals As Leaders, ki jih tvorita kitarista Tosin Abasi in Javier Reyes ter bobnar Matt Garstka. Verjetno sprva malce čudno, da skupina nima basista, a skepticizem je pri AAL hitro utišan, ko se razvidi, da bas linije igra pravzaprav eden od kitaristov. Ponavadi je bil to Reyes, ker Abasi je bil namreč precej zaposlen s soliranjem. Na srečo AAL niso delovali kot skupina Abasija, ki je dandanes priznan kot eden najbolj zanimivih modernih kitaristov. Do izraza je namreč prišel tudi Reyes, ki je tudi dobil vlogo solo kitarista. Oba kitarista sta skozi cel koncert odlično sodelovala z bobnarjem Garstko, ki s svojim kompleksnim igranjem daje AAL še dodatno potrditev, da gre za unikatno skupino, ki predstavlja hibridizacijo modernega tehničnega metal žanra z jazz fusionom. Po eni strani je bilo moč slišati močno distorzirane udarne predele, ki so značilni za ritmično kompleksne skupine v stilu Meshuggah, na drugi strani pa so se kombinirali domiselni jazz vložki, ki so se kazali predvsem v linijah, podkrepljenimi s »slapanjem«. Kitarski dvojec Abasi/Reyes je tu namreč pokazal svojo razgledanost s poznavanjem stila priznanih jazz fusion basistov, kot so Stanley Clarke, Marcus Miller in Victor Wooten. AAL so nedvomno pokazali, da delujejo kot entiteta, čeprav so bile oči uprte večinoma v kirurško natančnega Abasija, ki je z vsako naslednjo skladbo dokazal svojo nepopisno domišljijo. Obenem je tudi dokazal, da je ostaja eden redkih kitaristov, ki izkoristi vseh osem strun na kitari. Verjetno se tu ni za čudit, da je bil Abasi lani prisoten celo na turneji priznanih kitaristov G4. V približno eni uri so AAL podali dovolj informacij, da ni bilo videti razočaranega obraza. Vmes jo je sicer zagodel še dež, a splošnega vtisa ni pokvarilo. Izostala je edino kakšna skladba z drugega albuma Weightless, za kar je verjetno kriv dež, da je bil repertoar malce krajši. Vsekakor si lahko v naslednje obetamo še kaj več od skupine, v delu je namreč tudi novi album.
Animals as Leaders, Intervals in Plini so kljub nestabilnemu vremenu poskrbeli za nepozabljiv koncert za tiste, ki jim je po godu inovativna inštrumentalna glasba, ki se ne drži zgolj enega stila. Vsekakor gre za skupine, ki dajejo s svojim inovativnim igranjem vedeti, da je tudi v mladih skupinah velik potencial.
na vrh