Wildfire, prvi studijski album legendarnih Deströyer 666 po skoraj sedmih letih je iz spanca obudil eno najbolj spoštovanih black/thrash metal zasedb, K.K. Warslut pa je svoje krdelo steklih psov temu primerno zbrcal tudi na prvo evropsko turnejo po dolgem času. Divji ogenj so prižgali tudi na Metelkovi in v družbi švicarskega dueta Bölzer in še ene čudne stvari odigrali koncert, ki ga bo letos težko preseči. Temu primerno se je odzvala tudi publika; bolj polnega Channel Zera kot je bil tokrat ne pomnim!
Še pred death/black poslastico je oder zasedel švedski one man projekt Trepaneringsritualen kot popolna neznanka. Včasih znajo neznanke zares presenetiti in tudi možakar po imenu Thomas Ekelund vsekakor je. Ne vem pa, če je bilo to presenečenje ravno takšno kot smo si ga želeli. Trepaneringsritualen po lastnih besedah izvaja »götisk dödsindustri«, torej gothenburški death industrial in točno to smo tudi dobili. Ekelund je na odru stal povsem sam, obraz mu je prekrivalo rdeče blago, čez matrico štanc industriala in psihotičnega ambientala pa se je drl in krulil kot da ga odirajo pri živem telesu. Še bolj bizarna je stvar postala, ko si je snel pokrivalo in prelit z živalsko krvjo publiki namenjal vedno bolj blazne poglede. Ne vem kaj točno naj si po videnem in slišanem mislim, vsekakor pa Trepaneringstitualen niso za vsakogar. Za moj okus nikakor ne.
Je bilo pa zato nadaljevanje mnogo boljše in že po odhodu švedskega čudaka se je Channel Zero napolnil skoraj do zadnjega kotička. Vsaj tako nestrpno kot Deströyer 666 je publika čakala švicarski duet Bölzer, ki je do danes izdal zgolj en demo posnetek in dva EPja, pa v undergroundu že uživa kultni status. A hitro je bilo jasno, da HzR in Kzr takšnega slovesa nimata kar tako. V temo modrih luči, občasnih stroboskopov in meglo ovit oder je Bölzer služil kot nekakšen grimorij iz katerega sta dobro uro brala nekaj najbolj unikatnega in presenetljivo svežega pristopa do black/death metala zadnjih nekaj let. KzR je s svojo desetstrunsko kitaro uspešno pokril celo sfero več kitar in še basa povrhu ter poskrbel za pestro rifažo, paleta katere sega vse od black metalske čebelice, psihotičnih vzorcev, mastnega groovea pa do skoraj psihedeličnih melodij. Poleg tega pa je raznolik growl, enkrat globok in drugič spet kričeč za šalo ustvari prvinsko, hipnotično energijo, ki je publiko zlahka pahnila v trans. S tako strastjo odigranega koncerta že dolgo nisem doživel in Bölzer so po (zgodnjih) Samael brez dvoma najboljši black metal bend, ki prihaja iz Švice. Pa tudi širše!
Nekaj minut pred enajsto so se vendarle oglasili težko pričakovani volkovi in z naslovnim komadom novega albuma so se z verig na oder ozaljšan z lobanjo in ja, verigami, spustili nesmrtni K.K. Warslut, R.C., Felipe in Perra. Wildfire je še pestila nekoliko slabša glasbena podoba, a se je slika že med Traitor popravil in Deströyer 666 so zablesteli v vsej svoji veličastnosti. Čeprav je danes bend sestavljen z vseh vetrov, pa neizprosnost avstralskega »outbacka« ostaja trdno zasidrana v njegovi krvi in Deströyer 666 so na odru točno takšni kot avstralska divjina – divji, neizprosni brutalni in surovi, a hkrati na nek način vendarle prelepi. Bend je dokazal, da je v odlično formi, K.K. in R.C. sta z briljantnimi rifi streljala vse povprek, Perra je po bobnih tolkel kot stekli dingo, še bolje pa je v živo izpadel nepozabni, kar trojni vokalni napad. K.K.-jevega avstralskega momljanja med komadi se ni kaj dosti razumelo, a je zato toliko več povedal black /thrash samih rušilcev z I Am the Wargod, Live And Burn, Sons of Perdition in Satanic Speed Metal. Publika je pokazala, da fenomenalen nastop benda ceni in ga nagradila z moshanjem, čupanjem in sploh super vzdušjem, Deströyer 666 pa so, morda tudi zaradi tega Ljubljano nagradili z epsko himno Hounds At Ya Back, ki je na turneji sicer niso izvajali. Le še pika na i je bil čudovit poklon Lemmyju z Iron Fist pri kateri se je na tretji kitari četverki pridružil še roadie, Deströyer 666 pa bo letos le težko kdo snel titulo najboljšega koncerta pri nas.
na vrh