"Moderni" ameriški "groove" metalci Disturbed, so že lansko leto povsem razprodali zagrebški klub Boogaloo. Skoraj natanko po letu dni, so se vrnili zopet na kraj zločina. Šlo je za edini klubski nastop zasedbe, ki se mudi v letošnjem poletju v Evropi, kjer je s svojo aktivnostjo usmerjena predvsem na festivalske nastope. Disturbed, ki imajo danes že dobro leto dni v žepu svoj četrti zaporedni studijski album "Indestructible" (2008), vzdigujejo na tržišču trenutno veliko prahu, zlasti pri "teenagerski" mulariji, ki je spravila njihov najnovejši album teden dni po izidu znova na prvo mesto ameriške Billboardove lestvice 200. najbolje prodajanih albumov. Po "Believe" in "Ten Thousand Fists" je to tretji zaporedni studijski album skupine, ki mu je to uspelo.
To pot se je pričelo rajanje v Boogalooju šele ob deveti zvečer. Pred klubom, kot tudi že v notranjosti, je množica zganjala velik kraval. Pričakovanje je bilo veliko, obisk je bil zelo obilen, sicer stvar ni bila popolnoma razprodana, a bilo je skrajno vroče in napeto. MellowToy so, poleg tega, da so mehka igrača in Italijani, vskočili v vlogo skupine zadolžene za ogrevanje teenagerstva na pravo delavno vzmetenje. Sekstet je ob napovedani uri pričel krojiti na odru podobo nekakšne mešanice "screamo" emo corea. Nižja uglasitev kitar, preprosti, trivialni riffi, poudarek na ritmičnem naslonjalu. Po odru se sprehajata dva mulca. Suhljati "veveričnik", zadolžen za vreščanje in njegov nekoliko obilnejši sosed, če že iščemo veveričniku partnerja bi to nemara lahko mogoče bil "svizec", ki je s čistim vokalom kombiniranim z vreščečim kričanjem, skušal vnesti pojem "melodičnosti". No ja. Pevca sta prevzela tisto igro frajerskih temnopoltih karikatur, ki jih srečujemo v osladnih rap videih MTVja in s tako sposojenimi figurami skušala kuriti občinstvo. Ta je podleglo predvsem zvokom distorzije in plazu riffanja obeh kitar. V začetnem delu je narod zganjal mnogo kravala, občutek je bil kot, da so MellowToy velike zvezde in ne zgolj še en obešenjaški bend, ki strelja visoko, v zameno za nizko glasbeno ponudbo. V pol ure so fantje pokazali precej vzorčnih napak, začenši od nekajkratnega spogledovanja obeh pevcev in hlastanjem za zrakom v prazno, saj nista točno vedela, kdo naj bi se lotil katerih verzov. K sreči je vse tako hreščalo, da se napak v riffanju niti ni slišalo. Basi so bili kremenito preglasni. Ljudem je dogajalo, a so zadnjih deset minut v glavnem le stoično odštevali čas do konca. Pol ure nedoživetih in praznih MellowToy je bilo več kot preveč.
Disturbed so pričeli natanko ob deseti zvečer. Sedaj že povsem standarden začetek z Draimanovim "Ko jagenjčki obmolknejo" nagobčnikom, medtem ko ga dva tehnika osvobodita rešilnega jopiča. Kaj ima to pri Disturbed še veze s skupino Genesis poleg skladbe Land Of Confusion? Dokler Draiman ne sname nagobčnika, opazovalec ne more biti prepričan ,ali je pod njim skrit zares Draiman, ali pa le Phil Collins. Osupljiva podobnost. No k sreči Collins ne nosi "piercingov" (vsaj zaenkrat še ne). Dvorana, ki je bila konkretno nabita je vskočila enovito, ko je skupina pričela koncert kar s skladbo Voices s studijskega prvenca "The Sickness" (2000). Težko je narediti set listo brez hitov kar se Disturbed tiče.
Zanimivo je bilo tehtati kaj skupina ponuja v zameno za svojo slavo in komercialno uspešnost. Prvo kot prvo zelo slab zvok, v katerem so basi hudo preglasili nižjo intonacijo masivnega riffanja Dana Donegana. Tak zvok je vladal zlasti povsem spredaj, kjer se je Draimana premalo slišalo, ali skoraj nič, pa vse do 5-6m od odra, medtem ko je zadaj (pri mešalki) reč izpadla nekoliko bolje. Drugo kot drugo vsega uro in 15. minut nastopa (z dodatkom vred). Ceno vstopnic, za katero si februarja letos naprimer lahko v Zagrebu videl skupaj Saxon in Iced Earth, ki obvladujejo svoj posel, kar se glasbenega znanja tiče, na neprimerljivo višjem nivoju. Vredno bi bilo razmisliti po vključitvi še enega kitarista v skupino, saj bi Disturbed stisnili iz sebe še več energije, strnili svoje vrste v še bolj kompaktno in enovito enoto, ki seka svoj material še za odtenek bolj neusmiljeno in na tak način bolj prepričljivo, resničneje!
Vendar... poraja se vprašanje ali si ljudje (obiskovalci koncerta, oboževalci skupine) zaslužijo več. Ne. Preprosto zadovoljni so z Disturbed ponudbo. Dvorana se je tresla in pokala po šivih, ko so Disturbed z malo napora nizali hit za hitom. Izgledalo je kot da publika poje in igra namesto skupine. Popularnost skupine je namreč neverjetna. Potem tudi sam Draiman zna izustiti kakšno "bratsko" v slogu: "You are my blood..." in te s čustvi prisesati nase. Pobje znajo. Dreadloksi, tattooji, piercingi. Vse kar danes sodi v "groove" distorzirano brnenje. Torej Disturbed so danes pogruntali, da lahko s polovičarstvom glasbenega znanja, koncertne ponudbe in prirojenega talenta vlečejo v komercialni uspešnost prav toliko denarja, kot so ga vlekli pionirji rocka in metala pred recimo 20. leti in ob tem vlagali veliko več kreativnega napora v svoj opus in živo izvedbo lastnega materiala. Disturbed danes priredijo Tears For Fears ali Genesis hit, mu postavijo nagruvano riffovsko zaveso kitar v ozadje in to povsem zadošča.
Disturbed so sicer svojo nalogo opravili z odliko velikega benda. Odigrali so korektno, suvereno, brez napak in upravičili svoj status in ugled tudi na nastopu v Zagrebu. Nekoliko šibkejši člen je bil mestoma ravno David Draiman, ki je potreboval nekaj več predaha npr. po Genesis priredbi Land Of Confusion, sicer pa kot povedano. Publika mu je jedla z roke, ubogljivo sledila vsaki njegovi kretnji, pozivu, da naj ga spremlja s petjem,... Energija v dvorani je bila prava. Kemija med publiko in skupino je funkcionirala na visokem nivoju, vseskozi pa se je čutilo, da Disturbed varčujejo z energijo. Zaradi ekstatične publike, ki se je v intenzivnih "mosh pitih" dobesedno pobijala pod odrom skozi skladbe zaključnega dela The Game, Inside The Fire, Stricken in Ten Thousand Fists, je regularni del minil v hipu. Skupina se vrne, narod ponori, veselica se nadaljuje skozi Indestructible, kjer publika znova z vso močjo spremlja Draimana na vokalu. Sledi vključitev mašila ali kraje časa z nezanimivo bobnarsko solažo. No vsaj prepričali smo se lahko, da so bobni odlično uglašeni in da je bas kitara tisto kar je kazilo zvočno sliko skupine to pot na njenem koncertu v Zagrebu. Skupina je nastop zaključila z albumom The Sickness, ko se je lotila nemara tudi še danes enega svojih najbolj znanih hitov kariere Down with the Sickness, s katerim je visokoleteča na krilih ponorelega občinstva, zaključila nastop s točko odličnega potresnega sunka tako sproščene energije. To je nekako prineslo vrhunec koncertnega družena z Disturbed. Kot naročeno, ravno v zaključnem delu.
Nov uspel koncertni dogodek. Meli so si roke vsi. Skupina, oboževalci in seveda organizator. Razvajen "zunanji" opazovalec mojega kova, je sicer čutil blago opeharjenost, vendar se ni pretirano sekiral zaradi tega. Še vedno so Disturbed v primerjavi s kakšnimi The Killers, ki so pošteno oskubili gostitelje v Sloveniji pred nekaj dnevi, za astronomsko navito ceno, prava nedolžna piščeta v premišljeno racionalni krnitvi današnje koncertne ponudbe skupin. Večina je bila potešena in prezadovoljna zapuščala koncertno prizorišče. To zadošča. Zadnje čase skupine, kot po pravilu le prepotujejo Slovenijo. K sreči je Zagreb z odlično koncertno ponudbo vseskozi pri roki.
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh