Dirty Three, žveplena katarza!

 "Od vseh mest v katerih nastopamo, se sem najraje vrnemo" so bile besede s katerimi je Warren Ellis pospremil uvodno pesem, težko pričakovanega, ponovnega nastopa skupine Dirty Three. Vsi trije nastopajoči, poleg Warrena na violini, še tolkalist Jim White in kitarist Mick Turner, so bili precej dobro razpoloženi. Ampak prav Warren je imel največ za povedat. Med vsako skladbo si je vzel čas, da malo poklepeta o raznih stvarih, o Grčiji, problmih na potovanji, prigodah s snemanja in seveda o spominih iz zadnjega nastopa v Ortu, kar je botrovalo tudi temu, da je prosil za izklop ventilatorja, ki se je vrtel ravno na stropu nad odrom, "vidim kako bom krvavel, preden se prekleti večer izteče!" Spomin na zadnji nastop v Ortu, ko je usoda nanesla, da je ta neutrudljivi goslač zaključil takratni koncert s kar nekaj šivi na dlani je vsekakor še zelo živ. Tokrat je šlo na srečo brez krvnega davka, a energija je pravtako tekla v potokih.
Glede na to, da so Dirty Three izdali sedem albumov in vsi se gibljejo nekje med zares dobrimi in odličnimi ni čudno, da so vse skladbe, ki jih odigrajo, kot prave male himne, ki so vse po vrsti sprejete z očitnim navdušenjem publike. Ne glede ali gre za skladbe iz prvenca Sad And Dangerous ali iz zadnjega studijskega dosežka naslovljenega Cinder, katerega Warren označi kot " s tem smo želeli ustvariti nekaj pop glasbe, ki se jo predvaja na radiu. Kot Placebo ali U2 in tisto drugo sranje!" in nasmejan nadaljuje "seveda smo se zelo zmotili!", so vse pesmi naravnost prežete z nekakšno obsedeno energijo, ki vsaka zase pove natančno tisto, kar si želi. Brez besedil seveda, gre izključno za inštrumentalne skladbe, ki so samo občasno podkrepljene z Warrenovimi kriki in vzkliki.
Poleg tega, da je Ljubljana njihovo "najljubše" mesto pa jo kmalu označijo tudi kot, "Ljubljana, mesto resnice", kar je bil odziv na nejevoljnega obiskovalca Slavca, ki je izrazil željo, da bi rad slišal "geetarman solo". "Rad bi slišal kitarski solo? U redu, Mick zaigraj solo za človeka!", kar je Micka samo spravilo v smeh, Warren pa nadaljuje "Odkrili ste šibko točko skupine. Po petnajstih letih nastopanja ste zdaj odkrili, da naš kitarist sploh ne zna igrati!" Publika nasmejana, Warren pa z nekoliko resnejšim obrazom, bolj sam pri sebi zamomlja "bom imel nocoj težave ob odhodu?", kar se je nanašalo na Slavca, s katerim je prišlo do očitnega manjšega šuma v komunikaciji.
Na drugem polu pa je našel, kot je dejal pravega prijatelja med publiko, nekega Tomaža, ki se je sam prav posebej za ta dogodek preimenoval v Too Much. "Kje si zdaj Too Much?" je povprašal Ellis po koncu neke pesmi, "pomagaj mi, povej kaj naj zaigramo zdaj?" in iz publike pride odgovor "ne vem, jaz sem skromen. Zaigrajte kar hočete!" "To je najboljši odgovor, kar sem ga kdaj dobil!" odvrne Warren in ves nasmejan ponovi "jaz sem skromen." "Too Much, you're just too much!"

Čeprav Mick ni ravno navdušen na soliranjem, nikakor ni res, da ne zna igrati, prav nasprotno, v svetu, kjer je igranje kitare postalo že pravo masturbatorno dejanje, ki se sklicuje na "nikoli ni preveč", je Mick pravi negativ temu nesmislu. Zanj prav gotovo velja pravilo "manj je več" in kako prav ima, saj bi se v tej eklektični noriji, katero ustvarjata Warren in Jim, še dodatno kitarsko pretiravanje sprevrglo kvečjemu v ropot, kar pa se z njegovimi umirjenimi in sila preprostimi melodičnimi vzorci nikoli ne zgodi.
Na drugi strani je potem seveda Jim White, za katerega se z mirno vestjo lahko reče, da mu v bobnarskem svetu res ni dosti enakih. Tako sproščenega in domiselnega tolkalista je res prav nemogoče spregledati. Spektal povsem zase. Poleg tega, da je uporabljal celo serijo različnih paličic se je neposredno na opnih njegovih bobnov ali na činelah znašla cela serija artefaktov, ki se jih ponavadi tam ne vidi. Nekaj majnih tamburinov je vseskozi prestregalo udarce, ki so bili namenjeni opnom, poleg tega pa so se na njih znašli še nekakšni plastični ornamenti zanimivih oblik, ki bi jim težko pripisal lastno funkcijo. Jim je skrbel tudi za razna presenečenja v samem poteku glasbe, saj je le ta zavijala v vse druge smeri samo v tisto, predvidljivo ne. Kljub izredni tehnični dovršenosti se zdi njegovo igranje bolj podobno brezskrbnemu in lahkotnemu poigravanju, kot da je vse kar počne nadvse preprosto. Ampak zares samo na videz, saj takšno razumevanje in poznavanje kateregakoli inštrumenta nikakor ne pride povsem samo od sebe, pa tudi samo z vajo ne. V Whiteovemu igranju obstaja namreč popolno ravnovesje med samo tehnično preciznostjo in izjemnim občutkom za glasbo v najčistejšem pomenu besede. Enak pomen torej namenja zvoku in tišini in s tem zares ustvarja nekaj povsem svojevrstnega. V bistvu to počnejo vsi trije glasbeni alkimisti.
Glavna atrakcija pa je vsekakor Warren, ki s svojim nastopom nikakor ne deluje, kot nekdo, ki igra violino. Ko ves zvit, s hrbtom proti publiki "zlorablja" tisto krhko in nežno glasbilo, po možnosti v zelo distorziranem efektu, mimogrede, on uporablja kar pet posebnih efektov za svoje gosli, medtem, ko ima Mick za svojo kitaro samo dva, izvabi iz inštrumenta glasbo, ki je precej bolj sorodna "riffomaniji" Tommyja Iommija iz Black Sabbath, kot kakšnemu Vivaldiju ali čemu podobnemu. Igra točno tako, kot v glasbeni šoli učijo in zahtevajo, da se tega ne počne! Prav katarzično se povsem preda svojemu glasbilu in obratno in prav gotovo ni dlake na njegovem telesu, ki ne bi prispevala svojega deleža h glasbi. In ko jo v navalu strasti dviguje v zrak, odprtih rok, z donečim in neukročenim "feedbackom", izgleda, kot da bi jo rad izpostavil še nečemu silnejšemu, kot je on sam, kar pa je lahko verjetno samo še strela. Morda. In začuda se ta inštrument sploh ne razglasi!

Jim in Warren sta torej prva bojna linija glasbenega razvrata, katerega Mick, kljub temu, da je nekoliko bolj zadržan, s svojim prav hipnotičnim igranjem, samo še povečuje stopnjo glasbene perverznosti, ki jo nesramežljivo ustvarjajo in ki tvori samo esenco zvočne podobe Dirty Three. Brez dvoma bi bili Dirty Three najboljši primer zakaj je bil Rock & Roll prepovedan! Še zlasti po zlatem nasvetu "rock koncerti so najboljša priložnost, da srečate osebo s katero se boste imeli dobro še najmanj 24 ur. Samo poskrbite, da to ne bo ista oseba s katero ste na koncert prišli... sedem od desetih ljudi odide z drugimi, kot so prišli!"

V svojem skoraj dve uri in pol trajajočem nastopu polnem ekscesov, vključno z obveznim podaljškom, je trojica dodobra prevetrila svojo glasbeno zakladnico, tako je bilo mogoče slišati vsaj po eno skladbo iz vsakega albuma. Med bolj izstopajočimi pa so bile "Amy" iz albuma Cinder, "I Remember A Time When Once You Used To Love Me" (Horse Stories), "Sea Above, Sky Below" (Ocean Songs), "Lullaby For Christie" iz albuma Whatever You Love, You Are in druge, če je sploh spodobno katero zares izpostavljati.
Ura je že odbila eno zjutraj, ko so se Dirty Three zares odločili, da zaključijo kot se spodobi. S še eno pesmijo in besedami "remember... remember... remember..." in ko je publika postajala že nestrpna je končno dokončal stavek "remember to forget! In če je kdo danes z nami, že mrtev ali umirajoč... daj preboli že to, saj nisi edini!" Še nekaj samotnih vzklikov v noč in Dirty Three izginejo skozi množico, kot so prišli. S stilom!