Ponovoletno depresijo vsako leto, zdaj že nekaj let zapored, v pozabo odpelje Dirty Skunks fest, ki ni le praznik najbolj aktivnega koncertno organizacijskega dvojca pri nas, temveč tudi praznik slovenske alternativne ali, če hočete, underground scene. Na Dirty Skunks festu svojo priložnost namreč vedno dobijo prav slovenski bendi iz žanrov metala, punka, hardcora in vseh njihovih izpeljank, mnogokrat tudi taki, ki nabirajo šele prve koncertne kilometre. Letos je Dirty Skunks fest za razliko do lani potekal le na dveh od treh Ortovih odrov, kar se je izkazalo za logistično precej dobrodošlo spremembo, saj je bilo letanja med odri precej manj. Znova pa je Orto pokal po šivih.
Čast pognati smrdeče kolesje je letos pripadla ljubljanskim heavy metalcem Pyroxene, ki so lani izdali svoj debitantski EP in ga predstavili tudi na Ortovem odru. Začetek je zvenel obetavno, počasni intro Helium 3 je namreč vzpostavil lepo zloveščo atmosfero, tudi po zaslugi v črno haljo odetega in zakritega vokalista Jana. Nato pa se je vse skupaj žal obrnilo nekoliko navzdol, saj je bila teatralnost s pogostim padanjem na kolena pretirana in je bržda zaradi nje trpela tudi izvedba, predvsem kitarske linije so bile večkrat prav očitno zafušane. Upam, da je šlo le za enkratno ponesrečen nastop, saj Pyroxene, predvsem zaradi odličnega Janovega vokala nikakor niso za odpis.
V temačnejše vode so popeljali velenjski black metalci Kholn, ki so prepričali s surovo izvedbe starošolsko zvenečega black metala, ki se ga ne bi branili kakšni Darkthrone in dobri stari Mayhem. Fantje so bili izvrstno uigrani, njihova verzija black metala zveni ravno prav zlobno, lepo je bilo slišati konkretno odigrano blast beatanje, celo stvar pa mestoma poživijo melodični vložki, ki spomnijo na legendarne Dissection. V plus lahko štejem še vrhunski vokal in odsotnost corpse-paintov, kar je vsemu skupaj dodalo še bolj old-school pridih.
Pozitivno so presenetili tudi naslednji na večjem od dveh letošnjih odrov. Amalgam sestavljajo izkušeni člani bendov kot so Armaroth, Raggalution, Didge in Mutism in tako nekako tudi zvenijo. Posamezni člani so iz svojih matičnih bendov namreč prinesli vsak svoje vplive, iz njih pa jim je uspelo ustvariti kaotično, shizofreno in progresivno celoto, ki deluje presenetljivo dobro. V Amalgam je tako mogoče slišati vplive bendov kot so Mastodon, Tomahawk, Mr. Bungle, The Dillinger Escape Plan, eksperimentalna srž benda pa funkcionira odlično. Kameleonski je tako Filipov vokal, ki lepo dopolnjuje enkrat plavajoče in drugič monolitno zažigalne kitare, rušilna ritem sekcija pa doda piko na i. Z veseljem čakam na studijski izdelek.
Žal so svoj nastop odpovedali Kreshesh Nepitash, so pa zato vskočili oz. sta vskočila USiŁ. Dvojec bobnar-osemstrunsko veslo je v zgornjem nadstropju ob visoki glasnosti poskrbel za sonično mučenje bobničev, masiven zvočni zid pa je dodobra pretresel drobovje.
Uspešno so nato stresli tudi legendarni velenjski groove metalci Kaoz, ki so brez kompromisov drveli kot, da gre za njihov zadnji koncert. Zmes Sepulture, Soulfy, Pantere in modernega ameriškega metala je delovala naravnost rušilno, Kaoz pa vrhunsko uigrani, kar je opazila tudi publika in napolnila spodnjo dvorano. Morda bi lahko bil Đokov vokal za takšno zvrst glasbe malo manj kričav, a to je stvar okusa. Vsekakor pa je ponovna aktivnost benda vredna veselja in upam, da fantje presenetijo z naslednikom legendarnega prvenca iz leta 2003.
Za dozo punka so poskrbeli Virus, koncertni del petkovega večera so v spodnji dvorani zaključili folk metalci Avven, večjo pozornost pa sem namenil black metal triu Ater Era, ki je pravkar izdali svoj tretji studijski album Clades in z otvoritvenim komadom z njega, March to Abysmal Void. Kljub nekoliko slabšemu zvoku so s precej unikatnim pristopom, ki vključuje psihadelične pasaže, dolge komade in kompleksno zveneč black metal, Ater Era dokazali, da sodijo med najboljše domače black metal bende in zasluženo zaključili še en Dirty Skunks fest!
na vrh