Lansko leto sta Dihurja, Mišota, Dirty Skunks, kot sta že skoraj bolj kot pod svojima pravima imenom znana Črt Batagelj in Matej Ahlin, v Orto baru prvič tako velikopotezno praznovala svojo obletnico. Seveda ne gre pozabiti na 10. obletnico v Kinu Šiška z Vulture Industries in nepozabno Dekado smrada, a vendarle je šlo za en oder in manjše število bendov. Starejša sta, bolj sta nora, saj sta za svojo 15. obletnico na tri odre Orta spravila 15 bendov. No, najprej so svoj nastop odpovedali Mental Strike, zadnji hip pa še Iamdisease, a nič zato. Čeprav so zimske službe že zdavnaj pozabile tisti dobri stari NNNP, saj so se v petek 13. tudi avtobusi komajda prebijali po zasneženih ljubljanskih ulicah, je bila bojazen o praznini v Ortu odveč, saj je bil od osmih zvečer pa vse do zgodnjih jutranjih ur nabito poln.
Maratonski večer so tako kot prvi začeli ljubljanski morostarji, ki jim je sprva precej ponagajal umazan zvok, kar je lahko pri progresivnem metalu in tako kompleksni glasbi kot jo igrajo Morost še posebej težavno. Zvok se je k sreči kmalu popravil in do izraza je takrat prišel močvirnat groove, rezek vokal Jonasa Savška, hipnotične repetitivne kitarske linije dvojca Peter Frol/Blaž Zupan in kompleksne kompozicije benda, ki je tokrat predstavil levji delež komadov, ki bodo svoje mesto najbrž našli na drugi studijski plošči. Tamarine klaviature tokrat niso prišlo do izraza, kar je malenkost pokvarilo mračno in mistično atmosfero, ki sicer obdaja bendovo glasbeno podobo, a nič ne de, upam lahko, da luč sveta kmalu uzre naslednik prvenca Solace in Solitude.
Ker so Iamdisease zadnjih hip žal odpadli se je časovnica koncertov v hali malenkosti zamaknila in mesto Iamdisease so zamenjali slovenskobistriški tehnični death metalci Dethrone the Corrupted, ki se pripravljajo na skorajšnji izid prvenca Sepiroth. Fantje so odigrali hudičev set death metala, ki je spomnil predvsem na bende kot sta The Black Dahlia Murder in Rivers of Nihil, torej so ponudili osupljivo tehnično podkovanost z občasnimi slam deli, zabeljeno z vrhunskim vokalom in ravno prav melodičnosti, da vsa stvar ne postane dolgočasna in enolična. Masiven zvok benda, kot tudi vokal Aleksandra Brgleza, ki je enkrat krulil kot žival in drugič kričal kot človeška žrtev te iste živali, je dodobra pretresel spodnje nadstropje Orta in zares zagnal kolesje dolgega večera. Odprtih rok nestrpno čakamo Sepiroth!
Za najbolj sardinast trenutek večera so poskrbeli veterani Dickless Tracy, ki so najmanjše prizorišče Orta napolnili do zadnjega kotička pa čeprav so se še sami komajda stlačili na miniaturni oder. Celo tako, da si tvegal, da se v bar ne boš več vrnil, če iz njega izstopiš. Zdi se, da je bend po izdaji albuma Halls of Sickness in njegovega naslednika Paroxysm of Disgust aktiven bolj kot kdajkoli poprej (čeprav to v resnici ne drži), saj je trio bratov Cepanec in basista Jerneja Rejca postal neuničljiva beštija, ki jo je iz sebe izpljunil celo pekel, ker ni mogel več prenašati glasnega death grinda in Cepovega neprestanega zajebavanja. Čeprav v samih komadih včasih smrtno resni, obvezno navdahnjeni od dobrega horrorja, blasfemije in antikrista pa siceršnjo morbidnost death metala v živo izvrstno nadgradi Cepov spontani humor in Tegline kvazi resne grimase, ki se na njegovem obrazu rišejo med zahtevnim mlatenjem po bobnih. Eden boljših, če ne celo najboljši set večera, a je bilo treba še pred koncem nastopa Dickless Tracy v zgornje nadstropje skočiti na porcijo dumačine.
V klubu je namreč odbila »witching hour«, saj so na oder stopile ljubljanske doom čarovnice Mist, ki imajo zadnje leto v svojih vrstah še bradatega maga Blaža Tanška na kitari. Mist so v dobre pol ure ponudile točno tisto, kar smo od njih navajeni – varljivo zapeljiv sirenski vokal Nine Spruk, težke in počasne doom ritme v stilu Black Sabbath in Pentagram ter okultno atmosfero. Tokrat kakšnih posebnih presežkov ni bilo, je pa šlo za pol ure korektno in suvereno izvedenega dooma, ki pa v vsesplošni petkovi pozitivni atmosferi po grlu ni stekel ravno najbolj tekoče. Bil pa bi tudi čas za prevetritev setliste in morda studijski prvenec…
Na največji oder Orta so v nadaljevanju večera stopili mariborski metalcorovci Splitting the Sky, ki so ušesa pomazilili predvsem fenom bendov kot so As I Lay Dying, Killswitch Engage in Parkway Drive. Mariborčani so odigrali peklensko dinamičen set, ki mu nikakor ni mogoče očitati pomanjkanja energije, saj je bilo te z odra več kot dovolj, da bendu tudi publike ni bilo težko animirati. Tu pa se mi osebno tudi ustavi. Če nekako še lahko prenesem dokaj generično rifažo in številne breakdowne pa se mi ustavi pri spevnih, čistih vokalnih linijah, ki jih nikakor ne morem prebaviti. Hja, kako že pravijo, vsake oči imajo svojega malarja ali bolje, vsaka ušesa imajo svojega dihurja.
Bolj vabljiva je bil zato punkačina z Golliwog v zgornjem nadstropju, bendom, ki bo naslednje leto praznoval že svojo dvajseto obletnico delovanja. Golliwog so pod vodstvo energične bombe, vokalistke Saše, dvorani stresli s prgiščem nezahtevnih, lahkotnih, a izjemno spevnih in melodičnih ter družbenokritičnih, dvominutnih punk himen v stilu bendov kot so NOFX pa Millencolin in Lagwagon. Dobra stara Epitaph ali Fat Wreck šola torej, ki pod rokami in iz grl Golliwog še vedno deluje sveže in udarno kot kdajkoli. Hitri dve do tri akordni komadi, v glavnem s prvenca More Than Meets D.I.Y, so v ušesa zlezli v hipu, a je bilo treba po dvajsetih minutah spet pobegniti v spodnje nadstropje.
Na oder velike dvorane so namreč stopili thrash veterani Eruption, ki so zaradi njihove relativne neaktivnosti od Negligence prevzeli plamenico slovenskega thrash metala. Od Eruption že leta in leta nisem videl slabega špila in tudi ta ni bil v tem oziru nič drugačen, saj smo znova dobili pravi thrash šus direktno v čeljust. Eruption sicer še vedno izdatno igrajo komade s še aktualne plošče Tenses Collide, a mednje vrinejo dražilec ali dva s prihajajočega albuma, ki izide kmalu. Le-ta brez dvoma predstavlja eno najbolj pričakovanih izdaj slovenskega metala v letošnjem letu, saj novi komadi zvenijo vrhunsko, predvsem epski Drones. Bend se po kar nekaj odigranih koncertih v nekoliko prenovljeni postavi ujema in dopolnjuje izjemno, od rifovskih obstreljevanj kitarskega dvojca Andrej Čuk/Grega Kamenšek, do Teglinega potresnega bobnanja (čeprav je šlo že za njegov drugi nastop večera) in Nikinega basiranja, ki je odkar je v bendu tokrat zvenelo daleč najbolje in bo zanimivo slišati, kaj je pripravila na prihajajoči plošči. Buco je iz svojih glasilk spravil nekaj izvrstnih krikov, spet pa sem pogrešal meni ljubi Playing With Matches s prvenca, which makes me a sad panda :'(
V povsem drugačne vode so odpeljali ljubljanski The Canyon Observer, ki še vedno (zasluženo) letijo visoko na krilih dolgometražnega prvenca FVCK. Fantje so spet odigrali boleče intenziven enourni set nihilističnega sludge/noise/black metala, z masivnim zvočnim zidom velikosti Kitajskega. Stanje duha sicer po cca. desetih bendih ni bilo več ravno prav uravnano za frekvenco TCO, a je jasno, da je zvočna perverzija benda znova izpadla vrhunsko. Z obvezno meglo, stroboskopi in Hopsijem pod odrom.
Epsko 15. obletnico Dirty Skunks so v gornjem nadstropju zaključili epski black metalci Dekadent, ki še vedno izdatno predstavlja odlično, pred dvema letoma izdano, ploščo Veritas. Dekadent so dvorano že v prvih sekundah zavili v debel oblak megel in teme ter pridušenih luč, kar atmosferi same glasbe dodalo le še več patine. Če so Dekadent še nedolgo nazaj znali, vsaj kar se tiče koncertnih izkušenj, precej nihati, je tokrat zasedba dokazala, da je uigrana, suverena in koherentna. Kitarski rifi so tekli tako kot je treba, rušilna ritem sekcija prav tako, Arturjevo kričanje je bilo znova predirljivo, kljub mestoma odfušanih čisto odpetim linijam. Trinajst bendov pa seveda še ni bilo dovolj in petek se je v soboto ob odličnem vzdušju prevesil z zvoki osemdesetih v spodnji dvorani.
Ok, dejstvo je, da bi scena obstajala tudi brez Dirty Skunks, a bi bila brez njiju mnogo bolj suhoparna, dolgočasna in neprimerljivo bolj dišeča, koncerti pa bi se verjetno odvijali le po najbolj obskurnih beznicah. Vesela dihurčka sta in ostajata underground stormtrooperja. A če so stormtrooperji pregovorno najslabša vojska v galaksiji, sta Skunksa stormtrooperja z jedi močmi. Vse najboljše in hvala!
na vrh