Na vrat na nos! Najprej se moram zahvaliti Roku, ki me je zbezal na Železobeton 31.01.2008 (RockLine reportaža TUKAJ), mimogrede odličen koncert, saj sem le tako tistega dne v "Channel 0" ugledal oglaševalni plakat za koncert prleških rock 'n roll odbitkov, dne 02.02.2008, ki so z nami zato, da vselej prevzemajo sleherno krivdo nase. Govor je o bendu Dežurni krivci. Ni dolgo tega, ko se je odvrtela divja končnica leta 2007 in me je njihov aktualni studijski album "Strup" skrajno fasciniral. Še današnji pomehkuženci QOTSA bi ubijali za tak album. Neverjetno. "To je treba pogledat nujno!", sem si mislil in tako se naslikam tistega grešnega dne pustne sobote v Channel Zero, ob 22.20. Napaka. Prostor ob tej "zgodnji" uri razsvetljen, skupina se ukvarja z inštrumentarijem na odru medtem, ko "staff" Channel Zera in Dežurni krivci "road crew" zavzeto vrtijo ročaje namiznega nogometa. Grem na burek na Miklošičevo. Mogoče še pivo, ah ne burek bo zadoščal, da ne preobremenim linij. Ura je naposled skoraj 23.00. "Koncert se začne ob polnoči", je nova informacija in že razmišljam kako neki za vraga naj preživim uro na od boga pozabljeni Metelkovi. Ljudje, kolikor jih je bilo mogoče ugledati, vedrijo in tavajo po lužah, zunaj pada dež pomešan s snegom, zrak je nasičen s kiselkastim vonjem, značilnim v tem letnem času samo za Ljubljano. No nisem pretirano trpel v odštevanju minut, kajti ura je minila v simpatičnem klepetu z ekipico organizatorja koncerta (velika hvala za vabilo Andreji).
No gremo k Dežurnim krivcem. Natanko ob 00.00 se prične koncert. Odpre ga leno, zlobnikavo in zadeto, nova skladba, nove plošče "Strup" (2007), Don't Talk To Me! Never! Fantje se zibajo v skladu z lenim ritmom bitja sodne ure, bas linija melodično tuli in zavija, fantje razvijajo plazeče brezbožni groove v uvodu, skozi brskanje v temo zavite dvoranice Channel Zero. Ljudi za vzorec, peščica. Kakšne maškare so to? Kje je tisti nekdanji utrip? Nič. Kmalu se v verze vključi vodja, pevec in kitarist skupine, Leon. Boljšega vokala za ta prestreljeno upočasnjen zadeti uvodni rock n' roll, si človek ne more zaželeti. Esenca skupine je v trenutku oživela. "Tu imate resnico, kdor hoče naj jo vzame", se mi je utrla povsem spontano misel ob tistem kar so mi narekovala občutja v stiku tam ustvarjenega klimakterija. Sledi naslovna pesem aktualnega studijskega albuma Strup. Leon že vživeto vrešči: "Struuuup!!!!" Izreden preskok v intenzivneje obarvanem rockerju, ki ne skriva Sabbath simpatij in skalovite odrezavosti, temelječem na masivnem riffovskem sekanju. Marko Čuš, Igor Ketiš in Tomas Tibaut kar brez zavor izkazujejo svojo pohotnost v "top less" opravi, pripravljeni na prilagajanje najvišjim temperaturam, ki lahko sledijo.
Seveda to pot ne. Ljudi je grozljivo primanjkovalo. Sredi koncerta se jih je nabralo trideset, od tega večina zaležana po kotih, za šankom in seveda ob namiznem nogometu. Preostanek, ki je sodeloval s skupino, je bil pomaknjen na previdno oddaljenost do stebrov v dvorani kar pomeni, da je pod odrom zijala prava praznina. Dežurni krivci so se kljub temu izredno zabavali. Drugega ti v takem primeru tako ali tako ne preostane. To je tudi izraz pokončnosti in čvrste hrbtenice te rock n' rolll skupine, saj ponosno vdihuje in živi lastno bit, brez podrejanja, odvečnih skrbi, odvečnih razmišljanj "kaj bi bilo, če bi bilo", itd... Skromno, a predano magiji rocka. Ogrožena lastnost dandanes, ko je filozofija novodobnega trženja glasbe razjebala vse kar se je razjebati dalo. Vsaj v Ljubljani vse skupaj tako deluje. Razvrednoteno, že davno tega razdevičeno, zamerikanizirano, zbledelo, prazno, enolično, obupano, nevredno. Zunaj pa še vedno dežuje in Dežurni krivci vztrajajo v svoji poti in se nikakor in nikdar ne predajajo.
Dežurni krivci so "na debelo" predstavljali svoj novi "strupeni" album. Odlične razgrajaško naravnane, a prežete z izpevanjem globokih ran, ki jih pusti bolečina, so se valile skladbe druga za drugo nove skladbe. Grem je z verzi lahko prava mala šola učenja "obstati inu obstati". Vokal Leona je deloval brez kančka iluzije, popolnoma prizemljeno, a naravnan besno, arogantno in z resničnim izrazom nepokorščine. Fenomenalno združeni v celoto so fantje grmeli naprej z novimi skladbami, Shut Up! (hitrejši "odžaganec"), May Way, Kdo se boji črnega moža. V redosledju hitro – počasi. Masivni riff je živel silno resnično zlasti v My Way, z odličnim preskokom atmosfere med melodičnim vodenjem skladbe na osnovi bas linije v predrefrenu ter riffovske detonacije in stresanja jeze v zadetem refrenu.
Kljub izredno prepričljivim skladbam spisanim v angleščini, pa so daleč bolj zadevale v žilo skladbe Kdo se boji črnega moža?, Senca (s presunljive rjovečim oživljanjem verzov Leona v refrenu), ali Leonova blaznost v skladbi Moč v senci: "Nazaj, nazaj, nazaj,…. Zakaj, Zakaj, Za-kaj, Za-kaj,…", ki je še posebej hipnotično delovala.
Dežurni krivci so v upočasnjeno skalovitih ritmih, še za odtenek izrazno močnejši. Vrhunec, kjer so mi šli mravljinci vzdolž hrbtenjače, je bil trenutek, ko so se lotili skladbe Devil Demon. Leon je še pred tem vprašal publiko: "Are you a devil, or are you a demon?" in se ustavil s prstom in pogledom ravno na meni. Melodično rožljanje bas kitare v atmosferično prihuljeno brzdanem predfrefrenu, vseskozi z izredno komunikaciji z bobni, katerim je poveljevalo delo "crash" činel. Tu je zaživel znova Leonov zadeto skurjeni vokal, ki mu je sledil trše graduiran refrenovski naskok na Channel Zero: "Utrjen sem, spizdi stran…" Skladba, ki bi jo bilo vredno preštudirati, kot potencialno izdajo za "single" z albuma "Strup". Bolj resnično diletantsko od tega ne gre! Zaključek regularnega dela z Wanna Kill, novo hiperplazijo stonerskega razsajanja, minimalizma verzov, a zato toliko bolj stvarnih, seveda skozi prizmo odrskega manifesta Dežurnih krivcev.
V set listo so fantje pomešali nekaj redkih cvetk preteklega ustvarjalnega obdobja, kot so pesmi Pekel, Živa noč, Shot. Dodatek so skrajšali tako da pesmi Kriv ter Metulji in rožice niso izvedli, pač pa se lotili le skladbe Črf, katere podkovanost z ritmom, je naposled le spravil k odločnejšem razgibavanju udov in vratne muskulature maloštevilno občinstvo v dvoranici.
Natanko uro smo prebili v Channel Zeru, ko se je iz kataklizmično obarvanega zaključka, na odra Leon, ki je tam ostal že popolnoma sam, iz transa prebudil in zavpil: "Hvala. Se vidimo pri šanki!"
Prvovrstna pest napolnjena s pristnim izročilom rock n' roll energijo tega kvarteta, ki seva utrip vzhodne Slovenije tako neukročeno in neprikrito resnično, je praktično reč, ki predstavlja bistvo, po katerega prideš na koncert. Dežurni krivci so skupina iz pravega testa, tisti redki preživeli samotni jezdeci, ki vedo, znajo in zmorejo. Popolnoma slečeni, kot otrokova nedolžnost ter igrivost, v nezamenljivem pečatu lastne rock ekstravagance. Posebno v vsej esenci. Bolj resnično od tega ne gre!
besedilo in fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh