Ah, Devin Townsend. Česa vsega nam ta genialni Kanadčan že ni pripravil? Že s svojim prvim resnim vstopom na glasbeno sceno s ploščo Sex & Religion Stevea Vaija je dal vedeti, da je nekaj posebnega. In res, Townsendu se je ozadje glasbenega posla tako priskutilo, da mu je dvignil sredinec in ustanovil enega najbolj »pissed off« bendov sploh, Strapping Young Lad. Razočaranje ob njihovem koncu leta 2007 je bilo veliko, a Devin se lahko pohvali z neverjetnim solo opusom iz katerega puhti le visoka kvaliteta. Po koncu zgodbe o SYL se je Devy med žive vrnil z vesoljsko parodično opero o nezemljanu, ki ima neusahljivo željo po ultimativni skodelici kave, Ziltoid the Omniscient, zatem pa se v orbito izstrelil z The Devin Townsend Project kvadrologijo – albumi Ki, Addicted, Deconstruction in Ghost – s katero je do obisti raziskal sleherni kotiček svoje glasbene duše. Četvorček je v Londonu preteklo leto v štirih zaporednih večerih odigral tudi povsem v celoti in orgazmične koncerte zapakiral v špehnat bel paket po imenu By A Thread. A »The Dev« ne počiva na lovorikah – po By A Thread je prišel na vrsto najbolj megalomanski projekt njegove dolgoletne kariere.
Spoštovana londonska dvorana Roundhouse je bila preteklo soboto mesto verjetno najbolj vznemirljivega koncertnega dogodka letos, The Retinal Circus, skoraj triurnega spektakla, preseka Townsendove celotne kariere, avdio vizualnega bombončka in koncepta začinjenega s cirkuškimi artisti in s tem že skoraj prvinami mjuzikla. A najprej še nekaj stavkov o prizorišču Devinovega cirkusa. Roundhouse je bila leta 1847 zgrajena kot krožno obračališče za vlakovne kompozicije, a je s svojim prvotnim namenom delovala le nekaj desetletij. Od leta 1871 je v njej stala destilarna gina, po drugi svetovni vojni pa so v njej leta 1964 uredili kulturni center, Centre 42. Na tem mestu so v sedemdesetih redno nastopala tako zveneča imena kot so Jimi Hendrix, The Rolling Stones, Jeff Beck, The Yardbirds, David Bowie, Led Zeppelin, Pink Floyd in Motörhead, Roundhouse pa je leta 1975 gostil tudi edini britanski nastop The Doors. Ta impozantna okrogla stavba v londonski četrti Camden je svoja vrata zaradi pomanjkanja sredstev zaprla v osemdesetih, leta 1996 pa doživela preporod in mogočno obnovo. Od leta 1996 pa do danes so za obnovo dvorane namenili neverjetnih 38 milijonov funtov (cca. 50 milijonov evrov)! Brez dvoma je tudi zgodovina dvorane pripomogla k vznemirljivosti dogodka, ki je pritegnil dobrih tri tisoč fenov in je s tem postal največji Townsendov solo nastop (če izključimo festivale seveda). Avenija Chalk Farm je bila že ob petih popoldne obogatena s kilometrsko vrsto, ki se je pridno in potrpežljivo po angleško premikala v urejeni vrsti, dokler Roundhouse ob pol sedmih ni odprl vrat in skoraj eno leto dolgega čakanja na že davno tega razprodani koncert je bilo konec!
Ko so luči naposled le ugasnile se je z ekranov oglasil nihče drug kot Devinov glasbeni boter Steve Vai in predstavil glavnega junaka predstave, Harolda (upodobil ga je igralec Danny Cooksey, ki se je med drugim pojavil celo v Terminatorju 2). Skozi Haroldove oči sta nas Steve in Devin v nadaljevanju vodila po njegovem spoznavanju življenja, razmerij med soljudmi, religije in spolnosti. Harold je namreč na začetku razočaran zaradi novic o sovraštvu in vojnah, ki kažejo pravzaprav le na to, da je življenje eno samo sranje in brez kančka upanja zaspi v globok spanec ob zvokih 24 (!) članskega gospel zbora, ki je dlakodvigajoče odpel Effervescent! z albuma Epicloud. Sleherni komad od petindvajsetih odigranih je bil postanek Haroldovih sanj v katere ga je nežno popeljal materinski lik Anneke van Giersbergen, ki je zadnja leta glavna Devinova muza. Anneke je z angelskim glasom Haroldu odpela uvodne linije True North, »I love you, I need you…«, ob Devinovem prihodu na oder pa je Roundhouse prvič eksplodiral. Devin je oblečen v bel smoking v vlogi cirkuškega vodja s svojo ekipo od prve do zadnje note poskrbel za vrhunsko izvedbo brez najmanjše napakice. A to je nekaj na kar nas je Devin že navadil, bistvo tokratnega koncerta je bila zgodba, ki jo je trideseterica nastopajočih pripovedovala skozi Townsendovo glasbeno retrospektivo. Z neverjetno blesavim, a nalezljivim Lucky Animals v Haroldove sanje vstopijo živali, mravljince pa je tokrat povzročila odlična vizualna predstava z bruhanjem ognja in plesom srečnih živalic. A te srečne niso ostale prav dolge, saj jih je čakala nevihta dreka z enajst minutno Deconstruction mojstrovino Planet of the Apes. V stilu Orwellove Farme se je polovica živalic razvila v opice, ki so postali policisti, politiki in župniki ter kot taki zasužnjili in si podjarmili druge živali. Po brutalnem napadu in fenomenalni predstavi, ki nas je držala na robu stolov je Devin s Truth in Infinity v koncept vpeljal predstavo o Bogu. Ta je uboge živali seveda razdelil na dve frakciji in sledilo ni nič drugega kot totalna vojna s fantastično War. Pravi bizarni spektakel pa je šele čakal za vogalom. Čas je bil seveda za glavno zvezdo večera, vsevednega zelenega vesoljca Ziltoida, ki je s Planet Smasherjem priletel na Zemljo, natančneje prav na oder Roundhousa. Planet Smasherja je suvereno in vokalno odlično upodobil kar Dom Lawson, eden boljših piscev angleškega Metal Hammerja. Ziltoid je v svoji maniri uničil človeštvo, a dobil svojo lekcijo, ko je od gospe Ziltoid dobil neprijeten klic, da pričakuje otroka. V Devinovem stilu odtrganega humorja je to jasno spremljala odrska prezentacija z ogromnim falusom in belimi baloni, ki so predstavljali spermo. Iz ogromne zelene vagine je ekipa medicinskih sester in kirurg potegnila ogromno zeleno gmoto. Ziltoid Junior je rojen! Ob čudovito igrivi Babysong je na dojenčkov »babyshower« prišla cela armada prebivalcev planeta Ziltoidia 9, ubogi Ziltoid pa je v ogromni zibelki pestoval novorojenega zelena sluzavca in se držal za glavo. Zdaj ti ne pomaga nobena kava več, haha! Polkovski uvod seveda ni pomenil nič drugega kot odbito Vampiro, v ebolovsko nalezljiv pop metal pa nas je zavil plesni Addicted.
Po uri in pol si je ekipa vzela zasluženih petnajst minut odmora, Harolda pa smo nazaj na Zemljo iz vesolja potegnili s srhljivo prelepo Hyperdrive, ki jo je Devin izvedel sam in v akustični preobleki. V eteričnih vodah smo ostali z ljubezensko balado Ih-Ah, ki sta jo v duetu čudovito izvedla Devin in Anneke. Sledilo pa je brez dvoma največje presenečenje večera – na ekranih se je pojavil lobanja Stevea Vaija in Devina podžgala o tem, kaj je z njegovo obljubo o retrospektivi celotne kariere, če pa ni ne duha ne sluha o Strapping Young Lad. Townsend je še enkrat razložil, da je z SYL zaključil, da agresija tega benda nima več mesta v njegovem življenju in da ima za nas pripravljeno New Age ambientalno akustično skladbo. Vaijev komentar, če mu pri tem pridrži torbico je bil kaplja čez rob in bend se je kot raketa zagnal v brutalno izvedbo Strapping Young Lad klasike Detox pri kateri se je Devinu pridružil tudi stari kolega Jed Simon! Dvorana je eksplodirala v valu evforije, po odrom pa se je odprl pravi kaos med katerim so na vse strani letela trupla, dobesedno pa tudi obutev, Townsend je na oder dobil celo čevelj ali dva. Glave so komajda ostale na svojih mestih, s popolno izvedbo SYL rušilca pa nisem bil edini, ki se mu je orosilo oko, hehe. V plesne vode nas je popeljala »cheesy« Bend It Like Bender med katero so oder zavzele striptizete in plesalke ob drogovih, večni Life pa je znova predstavljal enega lepših trenutkov koncerta. A miru spet ni bilo dolgo, na ekranu se je pojavila kar Devinova glava, ki je Devina na odru opozorila na to, da hudiču v sebi ne more ubežati. Jasno je bilo, da sledi nekaj glasnega in kaotična in točno to smo dobili, ko nas je povozila lokomotiva z Juular nato pa še fenomenalni povratek na Alien z SYL himno Love? Noro! Predvsem se je na tem mestu izkazal bobnar Ryan van Poederooyen, ki je z odliko odbobnal Hoglanove dele. Epski zaključek je sledil z monumentalno, bombastično izvedbo Grace, ob kateri sta v prvi plan znova stopila sijajna Anneke in gospel zbor, ki sta skupaj z Devinom Harolda počasi zbudila. Ta se je prebudil ob sončnem vzhodu ob zvokih premierno izvedenega Little Pig (z bonus plošče Epicloud, Epiclouder), ki je pripeljal do velikega bistva celotnega šova in Haroldovih sanj; preprosto bistvo medčloveških odnosov je prijateljstvo (in glede na zbor tudi bradati kanadski gozdarji, hehe). Hipijevski mentaliteti navkljub – mar ni res?
Naj zveni še tako kičasto, Retinal Circus je bil eno veliko čaščenje lepih stvari življenja (»LAUGH! LOVE! LIVE! LEARN!«) in dve uri in pol med katerima si zlahka povsem pozabil na vsakodnevne težave in sranje, ki trenutno prekriva svet. Devin Townsend je znova dokazal, da je eden in edini ter da je trenutno tako ustvarjalno kot koncertno na vrhuncu svoje kariere, hkrati pa, da je ta trenutek eden najbolj delavnih ustvarjalcev v metalu, ki pa še vedno daje prednost kvaliteti pred kvantiteto. Epsko, glasno, nepozabno!
P.S.: Devin Townsend bo 30.11.2012 skupaj s Fear Factory nastopil v Kino Šiški. Toplo priporočam obisk, Townsend je koncertna izkušnja, ki ji ni para.
na vrh