Demolition Group so nedvomna glasbena svojevrstnost. O tem ni treba mnogo razpredati. Že vrsto let veljajo za neverjetno prodorne in prepričljive varilce te posebnosti. Dolgoživi gospodarji slovenskega alternativnorockovskega podzemlja, z dodano visoko inteligentno mičnostjo perfektne art kulture, čemur ne pride nihče blizu, saj velja žlahtna samoniklost skupine pravzaprav za neulovljivo, so se zglasili v CUK Kino Šiška s posebnim namenom. Posneli in izdali so namreč nov album in temu novemu rojstvu izrekli s predstavitvenim koncertom torej posebno čast.
Malo uvodnega nakladanja, a vse do tu, je pač resnica. No resnica, pa je tudi ta, da ob takšnih dogodkih mimobežno, a »stresno«, vzdrhti srce in se vpraša: »Kam neki so zdrvela tri leta, odkar smo se zbrali s skupino v istih prostorih ter proslavljali izid albuma Zlagano sonce?«
V treh letih se je za Demolition Group zgodilo veliko stvari. Med drugim so prevetrili postavo, vsekakor pa je bistveno to, da so izšli iz te zgodbe močnejši in glasbeno prenovljeni. Postavljeni v nedrja novih izzivov, so izšli artistično »posodobljeni«. Recimo »preprosteje«, da so svoj artizem uspešno »raztegnili«, to pa so dosegli po naravni poti samo-evolucije. To so razgaljali na številnih koncertih v preteklem letu, ko so brez zadržkov že predstavljali nove skladbe, novo potrditev pa smo prejeli znova, ko so Demolition Group izvedli svoj najnovejši studijski dosežek »Pojdiva tja« od glave do pete. Od začetka do konca, v redosledju skladb, ki je zastopano na albumu. Prvi občutek je tak (albuma pred tem nisem slišal), da je bend porinil delo kitare kanček naprej, da je postal v eksperimentiranju drznejši, da je zvočnih trikov efektiranja in zank več, in celo to, da je raba mnogoterih saksofonov pestrejša, čeprav deluje saksofon odrsko nemara malo manj izpostavljeno, kot v časih, ko ga je pri Demolition Group igral Joco. Več o tem v recenziji. Povem samo še to, da odzvanjajo nove skladbe skupine v 100% sozvočju njenega lika in dela.
Obisk izvrsten. Za skupino takšnih »možganov«, prave in resnične alter poze, ki je ravno prav punk, da ni preveč punk in ravno prav metal, da ni preveč metal, je radovedno oprezalo na prizorišču preko 600 glav. Gre za klientelo, ki jo srečuješ na koncertih žanrske živopisanosti, kar pomeni le eno. Demolition Group podpirajo zahtevnejši poslušalci, ki iščejo v glasbi »več«.
Novi Demolition Group z novim albumom v žepu, so na velikem odru Kina Šiške tako znova pokazali kakšen rock'n'roll stroj so in kakšno izpovedno moč doseže njihova glasbena retorika, ko daš skupini prostor, da se na odru konkretno razmahne. Mladci, ki obkrožajo izjemnega Gorana Šalamona, so ponesli dinamiko do optimalnega iztržka. Neverjetno kinetiko vnašata v odrski ekspoze skupine kitarist Petar Stojanovič na levi strani (gledano v smer odra) ter na drugi strani Tomi Gregel na bas kitari, ki nista niti sekundo pri miru. Ritem linija bratov Gregel ostaja posebna štorija in pravzaprav do mere hipnotična privlačnost, ki poslušalcu hipoma zleze pod kožo ter ga (z vso izkazano imenitnostjo), nevede zasvoji. Nedotakljiva. Kakšno »podvozje« frazam kitare in saksofonov, sta znova ustvarila! Prav tisti debelosučni funky groove bas linij, je eden temeljev, ki najprej premakne skrite dušne kotičke poslušalca, jih zdrami, strese in zapelje v kolesje te izjemne glasbene mašinerije iz Brežic. In seveda, vsa tista plazovitost fraziranja, kjer se saksofoni in mastna kitara, najdejo v tako brezhibnem medsebojnem dialogu.
Koncert v izmeri dobrih dveh ur je postregel pač z novo izvrstno predstavo. To je šlo pričakovati in to ni nobeno presenečenje. Bend se je sukal skozi svojo glasbeno zakladnico povsem »zgodovinsko«. Od najnovejšega albuma, preko izbrani točk predhodnika »Zlagano sonce« in polagoma potoval skozi koncertno minutažo proti začetni eri delovanja. Presenečenja smo prejeli z baladno Dež (to pot brez Helence) ter še bolj proti repu koncerta, v prvem dodatku odigrani Amerika ter Gram (vse tri skladbe je skupina izvajala tudi na koncertu pred tremi leti, ko je v Šiški predstavila "Zlagano sonce"). V samem repu je bend privarčeval dve silno močni točk svojega ustvarjalnega opusa in pravzaprav favorita publike. Temni angeli usode, kjer je Ivan Gregel na bobnih znova manifestiral izjemno točnost »švicarske ure« (mož ima izjemen čut in smisel za ritmičnost) in seveda (v oziru znane art izkaznice skupine) erotogeno blues mašo, ob katetrih so se punce še posebej medile. To je seveda skladba Ljubiva za svet.
Šesti član skupine in tonski mojster Matjaž Pegam, je dodal znova tisto piko na i izvrstni odrski eksekuciji skupine in s svojo pretkano čuječnostjo, dodal perfektni lesk izvrstne odrske zvočnosti, ki zna biti v Kinu Šiška marsikakšnemu tonskemu mojstru resen trn v peti. Bend cveti in gromoglasni ter ikonski Goran deluje na krilih te mlade garde kompanjonov, regenerirano, prenovljeno, pomlajeno, že kar malo nagajivo. Kot bi se rodil znova. Znova brezmejno grmel! Ostale besede so odveč. Ostaja eno. Demolition Group v vsako slovensko vas! »Pojdiva tja«! »Kam?« »Na koncert Demolition Group vendar.« To ostaja še naprej temeljni postulat vezan na skupino tudi v njeni novi eri, z novim albumom v žepu in prihajajočimi koncerti. Ob buditeljski poeziji izredne sporočilnosti in že kar pregovorno gromovitemu formatu skladb, ostajajo Demolition Group ena najmočnejših glasbenih entitet, ki še vedno kremenito tresejo tla slovenskega glasbenega podzemlja in več. Širšega balkanskega polotoka. Prihodnost je za skupino torej široko odprta in novi Demolition Group letijo kot ptice. Svobodno naprej! Na krilih jedrega poguma, ki ga poganja dalje neiztrohnjeno gorivo artistično neustrašne srčnosti.
na vrh