Končno je prišel tako težko pričakovan petek in z njim načrtovan izlet v Prago. Seveda tokrat naša prioritetna naloga ni bila ogled čudovitih praških znamenitosti, ampak koncert skupine Def Leppard.
Močno nočno deževje nas je pospremilo iz naše države, ko smo ob enajstih zvečer z avtobusom v organizaciji Koncerti.net krenili čez Avstrijo proti Češki. Nočna vožnja nas je sicer utrudila, a pravega spanca pri večini ni hotelo biti. K temu je pripomoglo tudi vznemirjenje in pričakovanje koncerta skupine, ki je večina tokratnih potnikov v Prago še ni videla v živo.
Zgodaj dopoldne smo se ustavili v Pragi ter si ogledali staro mestno jedro in znameniti Karlov most. Seveda smo se morali ustaviti tudi v praškem Hard Rock Cafe-ju. Po nastanitvi v hotelu je sledil odhod do praške arene O2. Praški organizatorji v tem času še niso odprli dvorane in pred vrati so se tako že nabirali prvi navdušenci te britanske skupine. Zunaj smo čakali še debelo uro, ob pol sedmih zvečer pa so se nas varnostniki vendarle usmilili in nas spustili v športno dvorano. Pregled, ki je sledil, bi nam zavidali celo varnostniki na ameriških letališčih – pregledali so nas z več detektorji kovin, prav tako pa je vsaka torbica potovala skozi rentgen. Ko so nas vse piskajoče naprave vendarle spustile skozi, je sledil tek do najboljše pozicije v dvorani.
Spet je sledilo čakanje, med katerim smo lahko občudovali delo tehnične ekipe, ki se je na vso moč trudila popraviti pokvarjene dele stranskih big screen-ov. Popravilo ni bilo uspešno, zato so nekaj žarnic kar potemnili, ponekod tudi s črnim lepilnim trakom. Ob opazovanju tehnikov pri delu je ura hitreje minila in ob osmih je na oder končno stopila prva skupina - češki hardrockerji Citron. Citron veljajo za legende češkega rocka. Igrajo že od leta 1976 in v svoji bogati glasbeni karieri so izdali 14 albumov. Čeprav nismo dobro razumeli jezika, smo lahko uživali ob kvalitetno dovršenem koncertu s trdimi kitarskimi riffi in čistim vokalom. Citron gotovo veliko nastopajo v domovini, saj se je odrska kilometrina poznala vsem članom, ki se niso prav nič prestrašili skoraj 10.000 glave množice pod seboj. Prav tako je bilo opaziti, da imajo Citron kar veliko bazo oboževalcev, ki so z navdušenjem spremljali njihov nastop. Po pol ure so svoj del koncerta zaključili in sledilo je ekspresno pospravljanje in pripravljanje odra. Ker nismo želeli izgubiti dobre pozicije pod odrom, smo se raje odpovedali čudovitemu okusu češkega piva in ostali v dvorani, kamor pa nismo smeli vnesti pijače. Ob devetih, ko so na oder ob spremljavi matrice, po (pre)dolgi verziji The Who-jevske Won't Get Fooled Again, zasedli člani skupine Def Lepprad, pa smo na okusno češko pivo vsi že popolnoma pozabili.
Začeli so udarno z Rock! Rock! (Till You Drop). Manjše, slabo delujoče big screen-e, ki so bili na odru v času igranja Citron, so tehniki med odmorom pospravili in oder je zasijal v različnih led žarnicah po celem ozadju. Barvne kulise za skupino so bile res čudovite in so se ves čas koncerta tematsko menjavale. Zvok so tehniki uredili takoj po prvem komadu in tako smo lahko ob čudoviti zvočni simfoniji uživali tudi v prvih vrstah pod odrom. Ob začetku komada Animal je zvok v dvorani že mejil na perfekcijo, publika pa se je tudi že ogrela na »sodelovalno« temperaturo. To je začutil tudi pevec skupine Joe Elliott in tudi pri njemu je začela popuščati začetna negotovost in napetost, zato se je med petjem že sproščeno približal publiki in jo nagovoril k sodelovanju. Temu zgledu pa so sledili tudi ostali člani skupine. Skozi setlisto uspešnic so se člani prebijali brez večjih zapletov, publika pa je čedalje bolj razgreto vpila refrene skupaj z backvokalisti. Def Leppard so studijsko močno pokriti z vokali vseh članov skupine in tudi v živo ta prepoznavna komponenta njihove glasbe ne zataji. Še z večjo napetostjo pa smo vsi prisotni prisluškovali, kako bo Joe zmožen zapeti visoke tone v svojih pesmih. Posnetki zadnjih koncertov so pevca skupine pri tej veščini prikazali v dokaj klavrni luči. Tokrat pa Joe in njegov glas nista zatajila – resnično je bilo čutiti, kot da se je Joe odločil, da bo dal svoj maksimum praški publiki. Publika je to znala ceniti, tako da so se nasmeški na odru ter sproščeno vzdušje večali iz minute v minuto. Celo večino časa resni, z botoxom nafilan obraz basista Ricka Savage-a se je občasno razpotegnil v nasmeh ob pogledu na navdušeno publiko. Kitarista Phil Collen in ozdravljeni Vivian Campell sta svoje vragolije na kitarah pogosto prišla pokazat čisto v ospredje tik pred fotopit in Vivian res ni mogel skrivati navdušenja nad tem, da ponovno stoji na odru po premaganem raku. Kitarskega znanja pa tudi huda bolezen ni mogla premagati, kajti ubiralcema strun se roke res niso zatresle.
Prvi vrhunec je koncert dosegel med akustično izvedbo Two Steps Behind, kjer je Joe Elliott pokazal, da zna zabrenkati tudi osnovne akorde na akustični kitari. Voljna publika, ki je do takrat že jedla Joe-u iz roke, je pevcu pomagala zapeti refrene, da so se lahko ostali člani skupine dodobra odpočili. Naslednji vrhunec pa je nastopil ob komadu Hysteria. Celotna kulisa za odrom se je med to pesmijo napolnila s fotografijami iz začetnih let skupine, ko je Def Leppard s svojimi kitarskimi riffi krasil za večino oboževalcev nenadomestljivi in vedno pogrešani član Steve Clark. Njegove slike so polnile večino zaodrja skozi celo pesem in lahko rečem, da je imela cela dvorana ob pripevanju solze v očeh ob spominu na bolečo izgubo velikega talenta.
Tako udarno, kot so začeli koncert, so svoj redni del tudi zaključili – z Let's Get Rocked in Pour Some Sugar On Me. Glasno rjovenje publike je band priklicalo nazaj na oder in odigrali so še Rock Of Ages in Photograph. Ob koncu koncerta se je prišel priklonit in poslovit tudi enoroki čudežni deček Rick Allen, ki je bil večino koncerta skrit za svojimi činelami. Ob zvokih Kings Of The World so se člani Def Leppard počasi poslovili in umaknili z odra.
Nepozabno doživetje koncerta Def Leppard je dopolnilo sproščeno druženje na avtobusu na poti domov, kjer smo s hripavimi grli še naprej glasno prepevali uspešnice, ki smo jih slišali na koncertu. Čudovit vikend okusnega piva, dobre družbe in magičnosti koncerta britanskih legend, ki tudi na odru pokažejo, da niso le trop ljudi, ki jih druži ljubezen do glasbe, ampak so prava družina, ki drži skupaj v dobrem in slabem. To je tista dodana vrednost, ki naredi Def Leppard še večje kot pa so že veliki v glasbenem smislu. Tako Def Leppard niso vabljivi le za poslušanje, ampak je njihov koncert pravo doživetje povezovanja, ki ga prenesejo tudi na publiko. Nepozabno.
na vrh