Koncertno neverjetno pestro leto se počasi zaključuje, a še preden se zares dokončno poslovi, nas je, ker smo bili letos pridni poredni z blasfemičnim paketom obdaril Krampus (mimogrede, istoimenski film iz leta 2015 skupaj z Gremlini, Die Hard in Bad Santa predstavlja popoln filmski božič za vse, ki se jim obrača od neštet ponovitve Sam doma). V Šiško je prišel v črn papir zavit paket zla, teme in okultnega iz katerega so kot Kingov klovn Pennywise skočili Absu, Possessed in Belphegor. Koncert je bil sicer zaradi gumidefekta turnejskega avtobusa na Madžarskem tik pred tem, da odpade, a zaradi napora organizatorjev, bendov in vseh vpletenih do tega k sreči ni prišlo. Je pa žal prišlo do časovnega zamika in premika nastopa Absu povsem na konec večera, zaradi česar so igrali nekoliko manjšo minutažo od napovedane, a nič ne de, bolje tako kot da odpade celoten koncert.
Kot je na takšnih in sorodnih turnejah postalo že v navadi, nam je za začetek postregel italijanski bend, tokrat milanski Cold Raven. Očitno italijanski bendi še vedno najgloblje sežejo v žep in si zaradi sistema »pay to play« privoščijo mesta na relativno odmevnih turnejah. Običajno kakšnih hudih presežkov zato od ogrevalnih skupin ne dobimo in tudi tokrat je bilo tako. Podobno kot je brez smisla njihovo ime (Mrzli krokar? Resno?), podobno brez smisla je njihova glasba. Cold Raven s svojim black metalom namreč neuspešno kopirajo zvok bendov kot so predvsem Watain in v slabe pol ure smo tako dobili pošteno dozo neizvirnih čebeljih rifov, generičnega blast beatanja in enoličnega vokala iz ust tečnega frontmena.
Nekoliko bolje so izpadli ameriški death/thrash metalci From Hell, bend pod vodstvom Georga Andersona, ki ima v svoji diskografiji do sedaj prvenec Ascent From Hell. Omenjam ga zato ker ga je Georgu pomagala posneti »all star« zasedba Paul Bostaph (Slayer itd., bobni), Steve Smyth (ex-Testament, ex-Nevermore, kitara) in Damien Sisson (Death Angel, bas). Omenjena trojica z njim v živo žal ne igra, so pa Šiško pomagali zmleti basist Stephen Goodwin (ex-Vicious Rumors), kitarist Justin Sakogawa (Hatriot) in bobnar Wes Anderson (ex-Blind Illusion). From Hell sicer niso ponudili nič pretresljivega, je pa bila njihova vizija death/thrash metala povsem korektna, izrazito rušilna je bila sinkopirana rifaža, kljub tehničnim težava pa so From Hell svoj nastop izvedli suvereno in zadovoljivo. Je pa še bolj kot njihova glasba v spominu ostal Georgov imidž, ki je po videzu še najbolj spominjal na nekaj kar bi ušlo iz Mortal Kombata in/ali Marvelovih Avengersov, hehe.
A prva dva benda sta bila tokrat, roko na srce, prej nadloga kot kaj drugega, saj je publika več kot očitno čakala. Najprej Possessed, bend, ki je s svojim kultnim komadom Death Metal dal ime celemu žanru in še danes velja za enega izmed njegovih ustanoviteljev, kar je skupina za časa svojega življenja priznaval denimo celo boter death metala Chuck Schuldiner. Possessed so s svojim demom Death Metal iz leta 1984, še bolj pa prvencem Seven Churches (1985) brez dvoma postavili temelje žanra. Kitarista Mike Torrao in Larry LaLonde z zlobno zvenečimi rifi, ki so že predstavljali določen odmik od thrasha, takratni basist in vokalist Jeff Beccera pa s svojimi okultnimi, satanističnimi in blasfemičnimi besedili. Beccera danes v bendu ostaja edini originalni član, spremljajo pa ga člani bendov kot so Sadistic Intent, Gruesome in Coffin Texts. Possessed so pri nas že navdušili na Metaldays 2013 z enim izmed najboljših nastopov festivala, zato so bila tudi tokrat pričakovanja velika. Fantje so jih upravičili, pa čeprav tokrat nastop ni bil tako intenzivni kot njihov festivalski. Zvok je bil kljub pomanjkanju časa za tonske vaje odličen, peklensko glasen in razločen, bend pa ravno prav podivjan. Jeff tokrat s publiko sicer ni pretirano veliko komuniciral, a je vokalno dal vse od sebe, zasenčil pa ga je živalsko dober bobnar Emilio Marquez, ki je po bateriji res tolkel brez usmiljenja. Possessed so v dobri uri zdrveli skozi klasike kot so Beyond the Gates, Tribulation, The Heretic, Storm in My Mind in The Exorcist, dodali nov komad Abandoned, ki se po nahajal na nastajajočem come-back albumu (in zveni kot logično nadaljevanje prej Seven Churches kot EPja) ter se poslovili le na en možen način. Death Metal!
Po razvlečeni pripravi odra so nanj stopili avstrijski black/death metalci Belphegor, ki so dobri znanci naših odrov, zato smo vedeli kaj od njih pričakovati. Dobili nismo nič več in nič manj kot dozo korektno izvedenega black/death metala, ob spremljavi zadušljivega vonja kadila, ki je napolnil dvorano Kina Šiške. Belphegor se tako že približujejo (kičastemu) šovu Behemoth in tudi sicer tokrat niso ponudili kaj pretirano pretresljivega. Frontmen Helmuth se s komunikacijo z občinstvom ni pretirano trudil, Belphegor pa so odigrali povsem standarden set klasik z albumov Lucifer Incestus, Bondage Goat Zombie, s poudarkom na še aktualnem Conjuring the Dead. Set Belphegor se je proti koncu ure in četrt njihovega nastopa že pošteno vlekel in postajal vedno bolj enoličen in mislim, da nisem bil edini, ki si je želel, da bi Avstrijci svoj nastop predčasno zaključili in oder prepustili Absu.
Šele ob pol eni smo zaradi vseh zamud dočakal težko pričakovane teksaške black metalce Absu, ki se na evropske odre spravijo ravno vsakih pet let. Žal je Absu na koncu pripadlo le dobre pol ure, zato je trio Proscriptor, Ezezu un Vis Crom s svojim sumersko/keltsko/okultno obarvanim black metalom skozi svoj set zdrvel kot stekli pes. Absu so nas fenomenalno popeljali v svoj svet mitološkega okultnega black metala, ki mu poveljujejo bobnarske salve nečloveško dobrega Proscriptorja. Ta ne skrbi le za hobotnično bobnanje temveč tudi za surov in agresiven vokal. Res neverjetno je, kako tip zmore obenem bobnati tako komplicirano, obenem pa še peti in to na vso moč. Kljub temu, da je bil Proscriptor med nagovori povsem zadihan, ga ni kondicijsko izjemno zahteven nastop niti za trenutek pustil na cedilu. Podobno sta vse od sebe dala tudi Ezezu in Vis Crom, tokrat pa se je Proscriptor spustil tudi izza svoje baterije in stopil zgolj v čevlje vokalist, kar je prav tako opravil z odliko.
na vrh