Usihajoče leto 2014 je preteklo soboto poskrbelo še za eno zadnjih letošnjih death metal poslastic (čez nekaj dni sledijo za blaženi decembrski čas še kako primerni Deicide, ki bodo z Bentonom na čelu prepevali O Holy Night in podobne). Znova so se na naše odre vrnili veterani tehničnega death metala Dying Fetus, s seboj pa pripeljali prav tako povratnike NOLA častilce hudiča Goatwhore, hardcoraše Malevolence ter prog/tech death metalce Fallujah. Končno se je koncert tudi pri nas odvil na soboto in s tem na plano zvabil tudi tiste zapečkarje, ki jim koncerti med tednom ne dišijo. Rezultat je bila skoraj nabito polna Gala hala in odlično vzdušje ves večer.
Priložnost za popravni izpit njihove ne preveč prepričljive slovenske premiere (prvič so pri nas nastopili lanskega junija v družbi Havok, Cephalic Carnage in Suffocation) je tokrat za ogrevanje dobila ameriška zasedba Fallujah. Fantje, ki kljub imenu ne nosijo turbanov in ne igrajo thrasha, kljub temu, da prihajajo iz San Francisca, so letos poleti izdali odlično sprejeto ploščo The Flesh Prevails, ki je v vseh pogledih nadgradnja prvenca The Harvest Wombs. Fantje so očiten korak naprej naredili tudi v koncertnem smislu, saj ni več zaznati sramežljivosti in pomanjkanja samozavesti. Fallujah se zavedajo, da svoje inštrumente obvladajo do obisti in ta samozavest se izraža tudi v njihovem nastopu. V slabe pol ure so Galo halo zavili v kaos tehnično izpiljenega bobnanja, disonančnih kitar in atmosferičnih klaviatur, tudi nepotrebnih izletov v deathcore pri njih ni moč več zaznati, razen v redkih breakdown trenutkih, ki pa ob izdatni podpori atmosferičnih klaviatur niti ne izpadejo preveč abotno. Fallujah so bili, kljub slabemu zvoku na samem začetku, ko se je slišalo le bobnanje (a se je hitro popravilo do te mere, da se je slišal celo bas!), to pot absolutna nadgradnja samih sebe izpred leta in pol, piko na i viharnemu nastopu pa je dala fenomenalna igra lučk, ki je dajala nezemeljski občutek.
V povsem drugačne vode, popolnoma brez kompliciranja in tehničnega vidika so zapeljali britanski hardcoraši Malevolence. Da prihajajo iz povsem drugačnih glasbenih vod je dokazala tudi očitna menjava publike. Čupe in črnino so zamenjale nabildane ninje, ki so znale na pamet sleherni verz Britancev in pod odrom takoj naredile prostor za svoje hc akrobacije. Malevolence sicer igrajo močno metaliziran hardcore, predvsem zavoljo agresivne rifaže in mestoma celo blastbeatov, a je vse skupaj hitro postalo nekoliko enolično in dolgočasno. A so fantje kljub temu svoje poslanstvo opravili z odliko, frontmen poseduje dovolj energije in karizme, le kitaristi delujejo preveč statično, rifi pa preveč bazični. Publike, oziroma, nekaj zagretežev pa to ni niti najmanj motilo in si je dalo duška s hardcore plesi, ki jih ne razumem. Niti malo. Spontan bonus je bil kljub temu skok fena na oder, ki je pevcu iz rok izpulil mikrofon in odkričal celo bolje kot on.
V ekstremnejše metal vode pa so že skorajda napolnjeno Galo halo vrnili NOLA veterani Goatwhore, ki iz neworleanških močvirij Ljubljano tokrat napadli z aktualno ploščo Constricting Rage of the Merciless. Kozja radodajka je ponovno poskrbela za konkreten aligatorjev ugriz udarnega počrnjenega death metala in to znova brezkompromisno in neusmiljeno. Tako kot Satan v South Parku sodomizira Saddama. Od samega Princa teme so z viskijem in še čem prepojeni Goatwhore v dar dobili preproste, a hudičevo nalezljive in udarne rife, ki jih strelja Sammy Duet, simplistične punkovske bobne, ki kljub temu predstavljajo rušilno podlago ter surov vokalni napada Bena Falgousta. Goatwhore niso veliko govorili ampak samo pičili svojo apokaliptično vizijo sveta, ki mu vlada tema. In to počnejo še kako učinkovito. Res je, da besedila včasih zvenijo, kot bi jih napisal jezni osnovnošolec, ki po zvezku riše pentagrame in narobe obrnjene križe, a ko verze a la Fucked By Satana kriči Falgoust ne ostane drugega kot, da dodobra namučiš vratne mišice s širokim nasmehom na obrazu. Poleg odličnega, čistega in ravno prav glasnega zvoka se je gorostasi Ben znova izkazal za enega bolj karizmatičnih frontmenov v death metalu, ki šov ukrade z verjetno najboljšo air guitar predstavo daleč naokoli. Satan.
Trnovo krono na glavo pa so tudi tokrat predstavljali neustavljivi Dying Fetus, ki že dve leti in pol predstavljajo odlični album Reign Supreme. Čeprav so zadnjih nekaj let pogosti gostje naših odrov, pa so tudi tokrat dokazali zakaj v njihovi družbi nikoli ni dolgčas. Peklenski death metal trio je znova potrdil status velikanov ekstremnega metala s tem, da so v Galo halo pripeljali orkan tehničnih rifov, divjih arpeggio solaž, nečloveškega bobnanja in zverinskih vokalov dvojca John Gallagher in Sean Beasley. Tudi tokrat je Gallagher bolj malo govoril, a je besedičenje nadoknadil s kirurško natančnim igranjem in živalsko krulažo. Dying Fetus so v slabi uri in pol ponudili nekakšen best of set, mosh pite in stage dive pa so razplamteli predvsem ubijalski »hiti« a la Second Skin, From Womb To Waste, Subjected To A Beating in večna himna Kill Your Mother, Rape Your Dog. Edina slabost Dying Fetus? Znova so tehniki očitno pozabili priklopiti Beasleyev bas. Razgibavanje njegovih prstov po vratu kitare že resda izgleda osupljivo, a kaj ko se še vedno sliši le občasni »lick« ali dva. A ne glede na to, Dying Fetus še vedno vladajo suvereno.
na vrh