Kozlovska sodba v Gala hali bi bil kar primeren naslov sobotnega koncerta na Metelkovi, saj so v okviru klubske turneje pri nas prvič nastopili nemški (goat) death/grinderji Milking the Goatmachine, sicer stari znanci z Metalcampa. Da so bile stvari bolj zanimive, pa sta poskrbeli domači death metal zasedbi, prekmurski Vasectomy in belokranjski Mephistophelian.
Presenetljivo je prve nastopajoče, prekmurske death metal mesarje Vasectomy, pričakalo lepo število ljudi pod odrom, za katere se je tekom njihovega seta izkazalo, da so očitno njihovi zvesti fani in podporniki. Če bo bend nadaljeval s takim delom, lahko število le-teh hitro in eksponentno naraste. Murskosoboški četverec brez krmarja basista je navdušil z, v osnovi, preprostim death metalom, ki ima kljub manjku globljih bas linij dovolj groovea, da ne postane suhoparen. Za to je poskrbel predvsem brutalen vokalni napad Patrika Ritlopa ter dovolj razgibani in dinamični kitarski deli. Pomanjkanje basa tako niti ne pride tako do izraza kot bi sicer lahko. Poleg tega pa Vasectomy odlikuje v prvi vrsti odlična in močna komunikacija s publiko, energična predstava ter odtrgan Patrikov humor. Ta se je najbolje pokazal predvsem v »poklonu« headlinerju. Vasectomy na odru niso pili piva, temveč alpsko mleko. V tetrapaku. Po slamici. Kljub mladosti in koncertni kilometrini, ki jo fantje šele dobro nabirajo, o kakšni neizkušenosti ni niti sledu, Vasectomy so na odru prepričljivi kot stari death metal prdci.
Še toliko bolj pa to velja za belokranjsko pošast Mephistophelian, ki se je v slabih dveh letih dvignila v verjetno najboljšo domačo death metal zasedbo. Zasedbo, ki igra death metal tako kot se zagre! Brez olepševanja, brez »bullshita«, samo tehnično vrhunska izvedba, brutalni vokali brez kakšnih pičkastih »clean« delov ter energija in moč eksplozije vodikove bombe. Brutalni, tehnični death metal Mephistophelian je tako dober in tako prepričljiv, da se lahko – brez pretiravanja – primerja z velikimi imeni kot sta Suffocation in Cannibal Corpse. Mastni rifi, masiven zvočni zid, fenomenalne bas linije, ki brez sramu in zlahka sledijo še najhitrejšim kitarskih rifom, uničujoči bobni in morilska kruljačina; ne, Mephistophelian niso za nežne dušice. Fantastičen death metal zasedbe te namreč po slabi uri pusti v mlaki lastne krvi, hlipajočega za zadnjim vdihom zraka. Bend se je v dveh letih delovanja prelevil v spoštovanja vredno entiteto, ki oder zavzame z vso silo neizprosnega death metal napada. Kitarska dvojica si rife podaja kot za šalo, bas deluje kot tkivo, ki vse skupaj povezuje v eno telo, energični in prepričljivi vokal pa pošasti vdihne življenje. Mephistophelian ne počivajo, saj so predstavili nov, še neimenovan, komad, ki predstavlja zasedbo še v bolj kompleksni, bolj tehnični luči in benda se ne da bolje opisati kot z besedami vražjega Otisa iz The Devil's Rejects: »I am the devil, and I am here to do the devil's work.« Težko čakamo, da hudičevo delo dobimo tudi na prvem nosilcu zvoka!
Kot veliki headlinerji pa so kot tretji po vrsti na oder stopili nemški kozli, grind/death metal zasedba Milking the Goatmachine, ki niso neznanci naših odrov, saj so nastopili že na dveh Metalcampih. Tokrat je kozličke volk k nam prvič prignal tudi v okviru klubske turneje in zasedba je dodobra napolnila Galo halo. Milking the Goatmachine so, jasno zakriti z maskami kozlov, v dobro uri nanizali lepo število death/grind od posvečenih, ja uganili ste, kozlov. Njihov pogled na potentno mešanico death metala in grindcora v živo sicer deluje energično in udarno, a je hkrati generičen in neokusen kot mrzel kozliček. Kaj točno je na tem bendu tako zanimivega, da je celo mularija pod odrom okrašena z kozlovskimi maskami, mi ni povsem jasno, prepričan pa sem, da bi Milking the Goatmachine povohali le najbolj zagriženi feni žanra, če se ne bi skupina tako trudila izstopati s svojim kozlovskim konceptom. Očitno so Milking the Goatmachine za mlajšo publiko ekstremnejša verzija prav tako nerazumljive popularnosti Sabaton, nič kaj posebej izvirnega in smešnega pa niso niti njihove številne besedne igre, kot je na primer zaključna priredba Sacred Reich klasike – Surf Goataragua. Sam ne bi imel nič proti, če bi si volk tele kozličke privoščil pod peko.
na vrh