Si lahko človek sploh zaželi več kot to, da ko se pripelje z avtom sredi aprilskega naliva do prizorišča pordenskonskega Il Deposito Giordani, prepozna izpod rumene palerine bradatega gorostasa volovskih oči, ki se pred tvojim vozilom odmika na skrajni desni rob cestišča in obenem ugotovi, da je to eden najbolj posebnih, če ne kar najboljših svetovnih basistov v metalu, sam presvetli Steve DiGiorgio? Praznik za vse oboževalce legendarnih in žal pokojnih Death, verjetno najpomembnejšega glasbenega pojava, ki je utemeljeval in zacementiral žanr death metala ter nakazal kakšni so možni razvojni nastavki ektremnih vej metala. Torej Death to All Tours je zasedba, ki nas danes popelje najbliže do lika in dela zapuščine pokojnega Chucka Schuldinerja, gotovo edinstvenega glasbenega vizionarja, če ne kar genija.
23. let mineva od izdaje albuma »Individual Thought Patterns«, kultnega izdelka skupine Death, in Death to All Tours v postavi Steve DiGiorgio (bas kitara), Gene Hoglan (bobni), Bobby Koelble (kitara), Max Phelps (na poziciji Schuldinerja in posledično vseskozi »najbolj na očeh ter ušesih«), so novo turnejo poimenovano »Europe Through Patterns«, v repertoarju obtežili s skladbami tega albuma. Čeprav je skupino lep del turneje spremljala izvrstna nemška eksperimentalna zasedba Obscura, pa te sreče, da bi Obscuro videli v živo sredi Pordenona, nismo imeli. Pred Death To All Tours so nastopili kakšnih 20 minut pred deveto zvečer v dvorani Il Deposito Giordani, nizozemski melodični groove metalci Bodyfarm, ki so se predstavili kot koherentna in kompaktna enota, z izdelno glasbeno vizijo. Zelo soliden zvok, je podkrepil prepričljivo in uigrano izvedbo. Od klišejev in že slišanih ter preizkušenih glasbenih form ekstremnega metala, pa je oddaljeval podobo skupne, silno všečen niže intoniran growl, občasno kombiniran z višjim, a ne »pre-mehkužnim« vreščanjem, ki bi jemal izdelano noto agresije in zloglasne nasršenosti, za katero se trudi stati skupina.
V naslednji uri in 40 minut, pa so z glavami naposled zamikastili oboževalci zasedbe Death, ki se jih je nabralo v lepem kosu 500 obiskovalcev in so s kvartetom izvrstnih glasbenikov, kaj hitro izgubili zdravo pamet in razum. Death To All so odprli koncert že takoj z izredno The Philosopher ter uvodoma naznanili, da bo set lista obtežena s komadi albuma »Individual Thought Patterns«. O uigranosti ne gre izgubljati besed. Ta je jemala dih. Zvok izvsten, seveda če si stal 15-20 ali več metrov stran od odra in to na sredini. Sicer si lovil na uho preveč desne, ali leve kitare. Štirje individualisti, tehnično brezhibno izpiljenih vrlin, izrednih veščin obvladovanja instrumentov, polnokrvna mera virtuoznosti, neverjetne demonstracije kompleksno izvedenih partov, razvoj peklenske hirosti, demonstracija najbolj surove in pristne energije, ki ga zaobjema poslanstvo floridske šole death metala. Stara šola torej. Brez lepotnih kozmetičnih popravkov temelječih na efektih za katerimi bi se skrival kvartet. Bend je med točkami potreboval daljše premore, da je uglasil instrumente, si vzel čas za polno koncentracijo, saj kot že povedano, izvedba zapuščine Death, zahteva popono finomehaniko. V takšnih trenutkih je stopal v ospredje Steve DiGiorgio, ki je izkoriščal svoj prirojeni smisel za zabavljaštvo in »delil bombončke« publiki, se pravi razdelal nekaj humoresk, anekdot in spravil publiko, da je za njim preko koncerta nenehno ponavljala »globokomiselno skovanko visoke duhovno čustvene inteligence«, dveh dodobra zasidranih besed »Porko dio«. DiGorgio je prevzel vlogo šefa v kvartetu. Tudi med izvedbo se je večkrat sprehodil z leve na sredino in proti desni strani odra, ko je vihtel svoja šest in tristrunska fretless basa. Tristrunski bas je vpet na vratu za pet strunski bas.
Sicer pa izvrstna set lista, ki je zaobjela celo diskografijo zasedbe Death, presenetila pa je tudi italijanska publika, ki je složno obvladovala verze, z vrhunci sproščene povratne energije, kakršen je bil ob izvedbi izredne Symbolic, kar je utrjevalo peklensko, mračno in kataklizmično vzdušje, v sozvočju z glasbeno izkaznico zasedbe Death. Death DTA Tours so ovrgli nekatere opazke, češ da so njihovi koncerti polni »fušev« oziroma netočnosti. Brez pritožb. Izredno prijetni growl, kompatibilen s formatom Death glasbe, sicer nikakor ne identičen Chucku, a v barvi pravšnje zbližan.
Koncert se je hipoma obrnil. Ob takšnem plasmaju uničujoče agresije, ekstremnh rušilnih razsežnosti, ki jo razvija človeška izvedbena kinetika danes na instrumentih v death metalu ter izvrstni usklajenosti, ki je na ped zbližala repliko z originalom, tehnično visoko zahtevnih kompozicij, drugega niti ni šlo pričakovati.
na vrh