Medtem ko se je "cela" Slovenija koncentrirala na obisk švedskih metalskih pompoznežev Therion v Ljubljani, je s precej manj vika in krika, obiskala naše zamejstvo norveška prog metal zasedba Circus Maximus. Mladci, katerim so namesto adolescentnega puha, komajda dobro pognale prve kocine možatosti, imajo za seboj dva odlična albuma "The First Chapter" in povsem svežega, letos izdanega "Isolate", kateremu je bil posvečen tudi koncert v Ronkah, mestecu blizu Stare Gorice, ki je najbolj znano po mednarodnem letališču. Tudi to pot ni šlo brez prekomernega ovinkarjenja, "na pamet vožnje" ali intuitivnega zaznavanja pravilne usmeritve proti cilju, nadlegovanja lokalnega prebivalstva, kje smo in kako se pride tja kamor želimo priti. Hja pobič. V Italiji si in kar sprijazni se s tem, da poti izven avtoceste niso označene. Rock Club je denimo v Ronkah tako slabo označen, da smo nevede prišli natanko na cilj, brez da bi vedeli, da smo na cilju. V drugo je šlo lažje, ko smo naredili še en obhodni krog po industrijski coni Ronk, kajti medtem so se že pričeli zbirati zagnanci, ki so naposled oživili industrijsko cono in prišli navijat za svoje heroje v Rock Club.
Kot se je nadvse izkazal že lansko leto z organizacijo Tramp's White Lion v Trstu, je tudi to pot pravi glasbeni entuzijast Massimo, poskrbel za vnovičen obisk visoko kvalitetne zasedbe v bližini Slovenije. Neverjetno je kako možakarju znese organizacija popolnoma neprofitnega koncerta. Žene ga lahko le gola vera in ljubezen do glasbe. Topel sprejem, par bodrilnih besedic v znak podpore in zahvale v izmenjavi skozi dialog in že sedimo za točilnim pultom oboroženi s standardno vodenim italijanskim pivom. Škoda da smo prej načeli našega laškega, saj nam je kakovostna razlika, tako v trenutku zlomila in zmlela srce.
ANARCHY-X:
Kar dolgo se je vleklo čakanje. Ob 20.40 je končno zaropotalo v tem prikupnem malem klubku, ki sprejme 200 ljudi, oblečenim v topli les, okrašen z pravimi rock posterji in stenskimi slikarijami. Prijetno mesto za obisk! No na odru so stali italijanski Queensryche, po domače imenovani Anarchy-X. Zelo pogumno, da se spraviš v vode "a tribute to" benda, če pa so to za povrhu Queensryche, sta možnosti le dve. Ali se ti je zmešalo, ali pa si tako prekleto dober, da ti nihče ne verjame, torej nad-realno dober! V obeh primerih izzivaš hudiča s Queensryche! No Anarchy-X so pokazali le to, da si upajo, še zdaleč pa niso tako dobri, da bi sproščeno plavali v zahtevnem repertoarju, ki so si ga izbrali za preigravanje. Prvo kot prvo je bilo ozvočenje kar se bobnov tiče daleč prehrupno. Že v otvoritveni Anarchy-X je pevca v najvišjih legah krivilo, nekaj je bilo poltonskega fušanja, a okej, rekel sem si: "Počakajmo še malo. Tip mora ogreti glas!" Čakanje ni pomagalo. Je pa možakar zvozil dokaj spretno denimo skladbi Damaged in Empire, pa tudi I Don't Believe In Love so fantje družno povsem dostojno izvedli. Možje so se nekajkrat grdo sporekli v neuigranosti in grdo tresknili mimo zlasti v cvetkah večera Walk In The Shadows, kjer je pevca dobesedno zlomil refren, potem Eyes Of The Strangers in nasploh je bil pogromen zaključek z Queen Of The Reich. Kitari sta izmed vsega še najbližje originalu, pevec mora še kar pridno garati, barva vokala je ustrezna, a v visokih legah postane grozljivo tanek in šibak, ritem linija pa je tudi ujeta na porazni frekvenci. Da so fantje nekajkrat močno zašli s poti originalov, je kriv ravno bobnar, kateri je grdo zgrešil ali zamudil kar nekaj prehodov. 50 minut "Queensryche". Lepa minutaža za prvo izmed obeh predskupin. A fantje imajo potencial, le garati bo še treba zelo temeljito. S petimi piri v riti, mi je totalno dogajalo, ko sem lahko vreščal na ves glas verze klasik te nekoč velike in nepozabne skupine.
1. Anarchy-X
2. Revolution Calling
3. Operation: Mindcrime
4. Damaged
5. Empire
6. The Mission
7. I Don't Believe In Love
8. Walk In The Shadows
9. Eyes Of A Stranger
10. Queen Of The Reich
STEEL CROWN:
Steel Crown so malo pred deseto uro pričeli s svojim koncertom kot druga predskupina. To je bil za Italijo, kar se njihovega nastopa tiče poseben dogodek. Šlo je namreč za prvi koncert ponovno združenih Steel Crown, ki so razpadli davno, davno tega, nekje globoko zakopani v osemdesetih letih. Takrat se je igral heavy metal v goli podobi. Riff, clean vokal, solažce in gasa do fulla. Brez kompliciranja. No in tudi Steel Crown pripadajo nekakšni različici new wave of italian heavy metal. Zelo obskurni nergači ni kaj. Brez karizme in čara. Tako v izvedbenem delu, kot v glasbenem. Čeprav se je ljudstvu vidno trenalo od zadovoljstva pred očmi, verjetno je temu botrovalo zlasti nostalgično bitje src, nad vnovičnim vstajenjem te, za Italijo, legendarne skupine. Dejansko se je čutilo, da so fantje že dolgo tega z odrov, da so nekoliko pozabili na osnovne matematične aksiome. Zlasti to, da je pač treba bruhati ogenj kadar rožljaš pred množico z edinstvenim jeklom, ki ga ustvarja moč metalskega riffa. Torej manjkala je tista pika na "i", ki se ji reče pretok energije. Ker tega ni bilo, smo bili le priča izbruhu sterilnosti možakarjev, ki so se sicer lepo potrudili, da zavihtijo sablje še enkrat v znak starih dobrih časov. A preprosto lahko zaključim - morda jim sploh ni namenjeno. Je pa ta ponovna združitev za italijansko sceno zelo zaželena in lepa reč, čeprav so Steel Crown v letih abstiniranja prehiteli mnogi mladi nadebudneži, ki pomenijo na sceni mnogo, mnogo več, če se ozremo samo po zamejstvu, ni treba dlje od Trsta, kjer bivajo denimo Rhapsody Of Fire. Podobno spominja tale reunion v Italiji na nedavni občeslovenski kraval v zvezi z Interceptor. V času njihove odsotnosti, so jih novi slovenski metal bendi dobesedno pospravili v mali žepek spodnjic. Nosijo pa status nekakšnih legend, kar jih ohranja žive. In naj bo tako tudi z Steel Crown. Srečno strički, a nikar ne postanite snoopyji!
2. Stay Poor
3. No Man Land For A Gypsy
4. Bad Flowers
5. Sunset Warriors
--dodatek---
6. Prisoners In The Box
CIRCUS MAXIMUS:
Circus Maximus so zasedli oder okrog 23.00! Kaj pričakovati od teh nadebudnih mladih škorcev, ki so še včeraj odraščali ob kosmičih z mlekom in gledanju risank na TVju? Skandinavci. In kjer se znajde ta beseda, je z njo vedno povezan pridevnik "perfektno", "perfekcionistično". Glede na veliko bolj ugodne pogoje nastopanja v večji dvorani prejšnjega dne v Brescii, številčnejšem obisku in zlasti večjemu odru, to pot ni bilo pričakovati tako intenzivnega nastopa. Pobje so se zakadili kar naravnost na novo ploščo "Isolate" (2007), kateri so namenili ubadanje s prvimi tremi skladbami otvoritvenega dela svojega nastopa. Od maloštevilne publike so izvabili dostojen hrup, zlasti so bili nagrajeni fantje s strani občestva ogb dejstvu, da je le to pridno obvladovalo verze nekaterih najljubših favoritov repertoarja skupine.
Circus Maximus je prekrižal načrte zlasti zvok, kar je čudno za skandinavski perfekcionizem. Znova so bili bobni nekoliko preglasni, vendar pa so možje v prvi polovici nastopa sanirali zadevo in v oddaljenosti 15 m od odra se je zvočna slika naposled le sestavila v stanje vsaj blizu ravnovesju, čeprav končne optimizacije nismo dočakali. Dečki so v izvrstni formi kar se drila in uigranosti tiče. Vokal je eksploziven, avtoritativen, visoko melodičen, močan v sleherni legi. Zlasti so Circus Maximus v največjih melodijah svojih motivov kronali to svojo veliko prednost kar se izdelanega vokala tiče z nadgradnjo atmosfere, kateri so sledili seveda progresivni momenti izmenjav številnih prehodov, ritmičnih obratov. Škoda, da so bile klaviature praktično povožene v zvoku in je tako vzdušje na tej točki utrpelo nekaj izgube. Da so fantje še zelo mladi, se je izkazalo še zlasti v veliki statičnosti ekipe na odru. Praktično nepremični kitarist, skoraj v zaodrje skriti klaviaturist, basist vseskozi z eno nogo na monitorju, kar je že počasi pošteno najedalo. Edini mož, ki je nekoliko več energije vlagal v lastni odrski kinetizem je bil pevec, pa še ta je zaradi prekomernega obračanja k bobnarju in s tem kazanja hrbta množici, s tem prekinjal energetski pretok na relaciji publika – skupina, čeprav je ta pretok deloval med koncertom. Zahvaljujoč nekaj nadvse razvnetim posameznikom v prvih vrstah, ki so vseskozi dihali s skupino na odru. Ko bi bilo takšnih oboževalcev tega večera v Rock Clubu vsaj za peščico več!
Možje so se prebili skozi svoj repertoar. Odigrali so najboljše stvaritve s svojih dveh studijskih albumov v uri in pol! Za dodatek so pa povabili na oder predskupini Anarchy-X in Steel Crown. Vsi so sedaj družno udarili Queensryche zimzelen Take Hold Of The Flame, ki ga je za razliko od prejšnjega dne v Brescii, to pot večinoma odpel frontmen zasedbe Anarchy-X. Kljub temu da se je vokalist Circus Maximus na vokalu vključil le za nekaj skromnih verzov, so ti potrdili nepojmljivo kakovostno razliko med obema pevcema! To je bil vrhunec zabave večera, ki je dal krila vsem v prostoru, zlasti pa je pomenil spoštovanje do vložene energije organizatorja Massima, da je pripeljal Circus Maximus v Italijo in tako omogočil fantom, da približajo svojo glasbo v živo tudi temu delu Evrope.
Noč je bila še dolga in kot vselej v tovrstnih rock n' roll avanturah nepozabna. Sledil je Circus Maximus intervju za našo ljubo "lajno rocka", vožnja po zasneženih cestah čez Col v Ljubljano, še prej pa seveda vnovično izgubljanje po cestah Stare Gorice. "Mejni prehod Rožna Dolina! Se slišimo?!?!"
1. A Darkened Mind
2. Abyss
3. Wither
4. Prophecy
5. Arrival Of Love
6. Sane No More
7. Silence From Angels Above
8. Mouth Of Madness
9. SIN
10. Glory Of The Empire
11. Alive
12. Ultimate Sacrifice
13. Imperial Destruction
---dodatek---
14. Take Hold Of The Flame (skupaj Circus Maximus, Steel Crown, Anarchy-X)
besedilo: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh