V spomladanskem času, ko je koncertov, kot toče in dogaja v splošnem "do jaja", ali z drugimi besedami, sonce nas vleče ven, v akcijo , v t.i. nenehni "movement", se pogostokrat dogaja, da človek niti nima več časa posebej načrtovati kdo, kaj, kako, zakaj,... ampak lahko ob bombardiranju z informacijami, ki prežijo nanj iz vseh strani, preprosto sledi le še svojemu nosu. Tako se nekega dne pričnejo v urah poznega popoldneva nizati mnogotere opcije preživetja večera. Pa se pripeti, da nič hudega sluteč pristaneš povsem brez kalkulacij na koncertu Da Phenomena, ki je sodil v sklop letošnjega Orto festa.
Spominjam se prvega snidenja s tem fantovskim duetom, ki se levi pridno v moškega, na Božičnem rock festivalu 2006 v Postojni, ko je Dagi ledeno bled ob ekstremno slabem počutju, komaj zvozil koncertni nastop do konca. A že tam sta poba fascinirala. Tokrat Orto Bar. V družbi "Jurčka" - Jureta Rozmana, trio. Preverjeno.
Orto barje bil presenetljivo slabše obiskan, kot bi človek pričakoval, glede na dejstvo da Da Phenomena nista ravno neznano ime v Sloveniji. Navkljub temu, da je Mate omenil med koncertom, da že dolgo ni nastopal ter ob tem skozi šalo ni skrival frustracije, češ da verjetno zato ni v najboljši koncertni formi, pa občinstvo tega večera res ni imelo vzroka za pritožbo. Fanta sta skozi uro in pol nanizala glavnino materiala iz obeh studijskih plošč "Skupaj sva" in "dP" ter dodalo nekaj priredb, ki so dodatno razgrevale prisotne.
Da Phenomena se lahko pohvali s silno močno ritemsko sekcijo, v katero se fenomenalno vpenja izrazni Matejev vokal in organsko milozvočni pop rock zvok njegovega kitarskega brenkanja. Popotovanje na plesnih funky vzgibih je vlilo val sproščujoče pozitivne vibracije, skozi katero je na eni strani držal publiko s suverenim vokalnim pristopom samozavestni Mate, na drugi strani pa topel, dinamičen, voluminozen in aktiven zvok Dagijeve bas kitare. Vsega tega ne bi bilo mogoče tako intenzivno občutiti brez zanesljivega Jureta, ki je ponudil fantoma odlično ritemsko ogrodje v katerega sta zagrizla.
Trio ni skrival velikega glasbenega talenta skozi hudomušno igrivost relaksiranih skladb, zato je nekoliko presenečala (za moj okus pretirana) uporaba zvočnih matric (vokalne spremljave, dodatne kitarske solaže), saj že sam trio s svojim znanjem in talentom zgradi bogato zvočno kuliso, ki v vsem zadošča, da bi definitivno "šlo skozi" na odru tudi brez občasnih dodatnih posnetkov v ozadju. Vendar to je stvar okusa. Očitno žilica zvočnega perfekcionizma Da Phenomena fantoma ne dovoljuje, da bi "skoparila" na tem področju tudi v živih nastopih.
Ne gre zaobiti tudi spogledovanja uporabe zvočnih vzorcev, ki jih je kot posebne efektne zvočne začimbe izvabljal basist Dagi in ki so občasno spomnile na trike njegovega velikega vzornika Douga Wimbisha (Living Colour), ki je v mnogočem vplival tudi na stil igranja bas kitare, ki ga razvija Dagi.
Fanta sta skozi izvedbo skladb Rad tem imam (ne dovolj), Vse kar vem, Leva desna, Jočem, Yeah Baby, Nobeden, Phenomena, Nočem te nazaj, Pejdap, Skupaj sva, Punce fantje, Iznad neba, ter Princeovimi priredbami Purple Rain in Kiss ter Time Bomb (Rancid), pričarala dogodek poln pozitivne vibracije, ki je blagodejno vplival na četrtkovo sredo tedna in človeku polnemu obvez, ki se je tega večera znašel v družbi z njima, z lahkoto vsaj za trenutek pomagal pozabiti na pritiske prenatrpanih urnikov vsakdana. To jima je v veliki meri uspevalo tudi s svojevrstnim smislom za humor, ki se odlično vklaplja v njuno koncertno pojavo. Odlično so godile dinamične spremembe razpoloženja zlasti v novejših skladbah, ki rade v refrenih "trše zaorijo" in kjer sta fanta, sicer silno naklonjena starošolski plesni vožnji skozi vzmetenje funk, R&B, soul ritemskega podvozja, končno pokazal tudi nekaj rockovsko naostrenih zob.
Glede na veliko glasbeno - izrazno pronicljivost tega dueta bi bila velika škoda, da bi Da Phenomena, zaradi obvez ob sodelovanju z drugimi glasbeniki, slučajno prešla v fazo ustvarjalnega mirovanja, kajti Dagi in Mate sta v Orto Baru dokazala izredno partnersko usklajenost glasbenega doumevanja in glasbenega izražanja, ki sovpada na isto frekvenčno iztočnico zaznavanja glasbe obeh glasbenikov. Odlično se tudi sporazumevata na odru, nadvse fascinanten pa je bil tudi zvok med samim špilom, čemur gre velika hvala bivšemu basistu skupine 2.2.2.7. Janiju Mujiču.
Za nami je bil še en lep glasbeni večer letošnjega Ortofesta, ki je s pozitivnim pristopom pričaral razpoloženje vedrine, kakršno hkrati odseva tudi filozofijo obeh glasbenikov Da Phenomena, da si življenja pač ne gre komplicirati, ampak, da se je mnogokrat najbolje prepustiti toku občutka. Tok občutka pa je osnova pravi funk vibraciji. In fanta jo definitivno razumeta.
fotografija: Aleš Podbrežnik
na vrh