Cirkus je v mestu! Tudi tako bi lahko oglaševali koncert, ki se je pretekli četrtek odvil v zgornjem nadstropju Orto bara. V Ljubljano so se namreč po nekaj letih vrnili norveški avantgardni ekscentriki Vulture Industries, ki so se tokrat s svojega Stolpa spustili na bridka tla Čudnih časov. Če so Vulture Industries pred tremi leti na Metaldays pred lepo polnim avditorijem drugega odra navdušili s svojim bizarnim projektom Turning Golem so tokrat s Stranger Times v nekje na pol polnem Ortu delovali nekoliko manj teatralno, a še vedno povsem v lastnem slogu.
Za ogrevanje so tokrat poskrbeli ljubljanski progresivni death metalci Morost, ki se po nekaj mesečnem zatišju spet vračajo na koncertne odre. In lepo jih je bilo spet slišati! Čeprav so Morost žanrsko z Vulture Industries morda precej neujemajoča se skupina pa ni bilo težko najti vzporednic z določenimi odtrganimi kitarskimi linijami, pri Morost seveda začinjenimi precej bolj ekstremno. Bend je Orto pozdravil z novim, ultra dolgim in epsko zvenečim novim komadom, ki kaže na to, da se punca in fantje z materialom novejšega datuma nagibajo še bolj v smer pridevnika progresivno. Lomljeni ritmi, melodične pasaže in nepričakovani preobrati in zasuki so nekaj, kar gre Morost odlično od rok in na to so spomnili tudi komadi s prvenca Solace in Solitude kot sta Mitos in Human Debris. Prepričal je novi bobnar, ki je po bobnih mlatil brez usmiljenja, znova kitarska dvojica in surov Jonasov vokal, nekoliko manj pa dejstvo, da so bile klaviature spet izrazito slabo slišne. Kljub temu pa še eden v vrsti konstantno dobrih koncertov Morost. Zdaj pa bo res že čas za novi album!
Vulture Industries, ki prihajajo iz zibelke norveškega black metala, drugega največjega mesta države, Bergna, so dobri znanci slovenskih odrov, saj nas zadnjih nekaj let bolj ali konstantno počastijo s svojimi obiski. V tem času so si zgradili majhno, a zvesto fenovsko bazo, ki je Norvežane pozdravila težko pričakovano in z glasnim navdušenjem. Ko se je bosonogi kitarski trojici na odru pridružil še vokalist Bjørnar Nilsen so ljubljansko publiko pozdravili s Tales of Woe, otvoritvenim komadom novega albuma in takoj dali vedeti, da je Stranger Times zares ena čudna zver. Še manj »metalska« kot The Tower, a prav v tej »nemetalskosti« iz množice izstopa kot nosorog vrvohodec in živa izkušnja Vulture Industries je zares še kako izstopajoča. V prvi vrsti predvsem zaradi karizmatičnega Bjørnarja, ki je brez dvoma eden najbolj odtrganih frontmenov v poslu. Znova je poskrbel za psihotično buljenje občinstva, neprestane plesne gibe epileptičnega bolnika in med zaključnim Blood Don't Eliogabalus še za obvezno in zanj tipično rušenje četrtega zidu, ko skoči z odra in se nekaj naključno izbranim obiskovalcem nalepi povsem pred obraz. Še boljša kot običajno se mi je tokrat zdela kitarska dvojica, ki je prišla zares do izraza zaradi odličnega zvoka, malce pa je razočaralo le dejstvo, da so se Norvežani tokrat osredotočili izključno na zadnja dva albuma, na prva dva pa v celoti pozabili. A je bilo to lažje preboleti ob vrhunski izvedbi novih komadov, ki v živo delujejo odlično (z izjemo morda morbidnega in morečega My Body, My Blood) ter nepozabnih The Tower, The Pulse of Bliss, epskega The Hound (tokrat v čast organizatorjema preimenovan v The Skunk) in energijskega bombe Blood on the Trail, do te turneje pozabljenega dragulja prejšnjega albuma. Vse prehitro je tako minil še en odličen koncert izpod taktirke norveških posebnežev, a res čudoviti so bili ti čudni časi.
na vrh