Tako. Končno se je prebudil tudi Kranj! V vroče in soparno poletje. Z vročim zaključkom letošnjega junija v režiji edinstvenih cross over thrash metal / hc / punk veteranov iz ZDA oziroma mesta Houston. To so Dirty Rotten Imbeciles ali skrajšano D.R.I.
Trume so drle na prizorišče kranjskega Trainstation Subarta. Toliko ljudi ne pomnim na prizorišču. Malo pred deveto zvečer sem komaj našel parkirišče pri železniški postaji. Komaj. Fani iz vsepovsod, zlasti iz sosednje Hrvaške! Prav njihov temperament je bil v veliki meri »krivec« za izvrstno energijo, ki jo je ustvarila kasneje publika med koncertom D.R.I. V zraku je prasketala prava energija in ognjevito švigale iskrice burne adrenalinske naglice.
Že sam uvod v koncertni večer se je začel na moč triumfalno. Na oder so namreč stopili, lahko rečemo kar veterani stare šole hrvaškega HC punka Deafness By nNoise, doma iz mesta Samobora, ki za svoj navdih dolgujejo veliko osnovam, ki jo je zastavila seveda New Yorška HC scena. Ti so v dobrih 40 minutah dostavili izvrstno predstavo in dodobra nakurili obiskovalce. Tako resnično, da je po njihovem nastopu nekaj najbolj zagrizenih HC puristov celo dejalo, da je nastop Deafness By Noise prinesel zanje vrhunec tega koncertnega dne v »Trainu«. Bend je z izvrstno predstavo, na bravurozen način osvojil publiko. V velikem slogu in rutinirano je izvedel svoj nastop na izredno visokem nivoju. Uigrano. Čuti se kilometrina in izkušnje, te dolgožive zasedbe. Vse skupaj zabeljeno tudi z iskrivim smislom za humor šaljivega vokalista Krmpe. Skratka. Šus v čelo blesavo se je strnil z vrhuncem, ko je na oder pristopicljal basist Harald Oimoen iz zasedbe D.R.I. S Krmpo sta zaplesala v šaljivi polka maniri, bend pa je predstavo v nadaljevanju dvignil še za stopniško više in dostavil svoj vrhunec prav v zaključku s pričakovano skladbo Alcohol. (Krmpa pri tem ni pozabil podeliti publiki nekaj pločevink piva Staropramen).
Malo pred deseto zvečer so na oder planile zvezde večera. Eni in edini Dirty Rotten Imbeciles. V svojem zmagovitem slogu. Bend glede na to, da nove plošče nikakor ne izda, če me spomin ne vara je zadnja izšla leta 1995 (lažem - novi EP z naslovom “But Wait...There’s More!”, je končno privekal na svet lani), pa ostajajo njihovi koncerti pregrehe vredni. Igrajo bliskovito, nebrzdano, ne sklepajo kompromisov. Naježen in ekstremno našpičen ter dopadljivo masten zvok, ki ga je razvijal iz vsega ene kitare Spike Cassidy, je stresal zidove in premikal temelje prizorišča. Na drugi strani gaje dopolnjeval kremenito obtežen in Motörheadovsko rožljavi bas Haralda Oimoena! V središču šegavi in simpatični vokalist Kurt Brecht, v ozadju parna lokomotiva na bobnih, točneje novinec v skupini, Walter Ryan (pridružen leta 2015).
Nagnetlo se je preko dvesto glav in energija na prizorišču je bila izjemna. Bend je vseskozi skrbel za izredno vedro razpoloženje, pri čemer je prevzel (po pričakovanju) vlogo dežurnega cirkusanta na odru prav basist Harald Oimoen. Ta je vseskozi kupoval publiko s spakljivimi grimasami, ki so vzbujale smeh, no nekje na sredini koncerta pa ni pozabil prižgati luči sestavljene iz serije utripajočih led žarnic na svoji čepici. Kakšen otrok za svoja leta?
Prve vrste so se hitro izgubile v kaosu vsega visoko oktanskega pohujšanja in prebitka alkoholnih derivatov, ki so obtežila glave ter centre, ki skrbijo za uravnovešeno dvonožno držo (in hojo). Drsalnica na politem pivu in znoju, kup »telovadcev« in odrskih »padalcev«, mnogi sose večkrat znašli tudi v ležečem položaju in se obešali drug po drugem. Mosh preko vseh meja! Bend je vidno užival in igral s peklensko vnemo. Umazano kar se da. V sozvočju s svojim imenom. Pothrashirani in peklensko hitro odigrani riffi, z vmesnimi solerskimi eskapadami Cassidyja, izvrstni in natančni rolingi in kompleksni prehodi Walterja Ryana, prodorno rožljanje bas kitare Haralda in avtoritativen ter pečaten vokal pravoverno hc blaznosti in gromoglasne blasfemije Kurta Brechta. Vprašanje je bilo le kakšen »best of« bodo Dirty Rotten Imbeciles dostavili tokrat! Zvrstile so se Soup Kitchen, Violent Pacification, Snap, Who Am I?, Stupid, Stupid War, A Coffin, Fun and Games,pa tri skladbe z novega EPja (Against Me, Anonymity, As Seen on TV), nadalje Mad Man, Couch Slouch, Slumlord I’d Rather Be Sleeping, Nursing Home Blues, Argument Then War, All For Nothing, Manifest Destiny, Acid Rain,….
Skratka. Tega večera ga ni bilo junaka, ki ne bi doživel najmanj blažjega možganskega pretresa. Publika potešena, bend vidno izpolnjen. Prava energija na pravem mestu. To je koncert, ki dostavi natanko tisto po kar prideš. 100% iskrenost! Prvovrstno, avtentično, z levjim srcem prežeto iskrenost, sebi lastne avtorske inačice drzno arogantnega rock'n'rolla, ki pred seboj ruši in trga glave. Upajmo da, se ti "večno mladi" in v srcih neukročeni fantje »narišejo« v naših logih znova kmalu. Dobra ura druženja z njimi se je namreč obrnila, kot bi mignil. Znatno prehitro.
na vrh