Nocturnal Depression, Francozi iz Grenobla, so naši stari znanci. V začetku letošnjega aprila so znova obiskali Ljubljano. Pred leti so namreč nastopili na Metelkovi z Danci Make A Change… Kill Yourself, tokrat pa so, z novim albumom v žepu in v vlogi glavnih nosilcev turneje, privedli s seboj v Orto bar Gruzijske metalske »kolednike« Psychonaut 4.
Tokratni obisk zasedb Nocturnal Depresasiopn in Pssychonaut 4 je bil »koncertno podvojen«. Se pravi, da smo dobili dva koncerta na isti dan in to seveda na istem mestu. Nocturnal Depression in Psychonaut 4 so tako nastopili v standardnem klubskem prizorišču Orto bara, to je tistem, ki ga dosežeš po stopnicah, medtem ko so spodaj, se pravi na novejšem in večjem prizorišču nastopali brežiški alternativni rockovski guruji Demolition Group.
Gremo tja, v družbo vseh, ki so načrtovali zgodnje pomladanski samomor. Torej v nedrja depresije, obupa in vseh preostalih ljubkih razgledov »žilorezja«. Kombinacija dveh posebnih skupin, ki vsebujeta v svojih žanrskih oznakah označbe »depression«, pa »black metal« in da bi bila zmešnjava aktualnih razvojnih dosežkov ekstremnega metala še večja, za povrhu »post«, se je izkazala na moč zanimivo in do velike mere tudi v marsičem zelo posebno.
Kot prvi so ob pol deseti zvečer na oder prihlačali Psychonaut 4. Gruzijski posebneži, ki jih tlačijo v žanrski kalup depresivnega black metala, z odločno »post« konotacijo obče repetitivnega fraziranja, kjer mestoma ni bilo težko izluščiti niti revitalističnega post punkovskega prizvena, celo psihadeličnosti, so presenetili že uvodoma. Ne toliko v smislu izvedbe koncerta, pač pa načina kako so stopili na oder, pri čemer se je večina članstva opotekavo majala. Prvo nagrado je v tem odnesel kitarist in pevec Drifter, za njim pa ni mnogo zaostal pevec Graf. A ko so stali na odru, je bilo vse drugače. Publiki so predstavili svoj tretji studijski album »Neurasthenia«, izdan v letošnjem letu, tako pa se je tudi odprl koncert. Z daljšim nasnetim uvodom, vzetim z novega albuma. Sekstet se je silno dobro ujel na malem odru Orto bara, pri čemer je bilo prostora še vedno dovolj, da je vokalist Graf med svojim teatrom mnogo minut pregrčal v najrazličnejših pozah. Sedeč, ležeč, »zvirajoč«,…. A ni izgubi rdeče niti. Tudi ostali člani ne. Bend je postregel z odlično uigranostjo. Ne glede na votle poglede popolne »zadetosti« oziroma občutek mentalne odsotnosti. Zelo zgledna uigranost, kompaktnost, tudi zvočnost. Melanholija, našopirjen metalski zvok, ki obstane v drobovju. Mračna metalurgija kompenzirana z daljšimi pasažami, kjer so kraljevale bas linije, repeticije posameznih fraz pa so prevzele prisotnih šestdeset glav in jih odpeljale v svojevrsten svet in razpoloženjska stanja. Bend je nemalo poseben tudi po tem, da piše in prepeva v več jezikih, med drugim v gruzijščini, ruščini in ukrajinščini. Kasneje se je izkazalo, da so Psychonaut 4 odlična koncertna kombinacija v navezi z Nocturnal Depression.
Nocturnal Depression so se okrog enajste zvečer komaj pričeli ozvočevati in tako izvedli krajšo koncertno predpripravo, naravnost povedano: tonsko vajo. Potem so izginili za deset minut z odra v zakulisje in se ob nasnetih zvokih vrnili našemljeni v black metalske »corpse-paintings-e«. Kvartet seva veliko izkušenost. V žepu z osmim studijskim albumom, ki je izšel v letošnjem letu in nosi naslov »Deathcade«, so se Nocturnal Depression predstavili, kot neverjetno uigrana ekipa, ki vžiga obvezno ob poslušanju »v živo«. Se pravi ob srečanju s skupino iz oči v oči. Na koncertnem nastopu. Tudi počasnejši deli in fraze, po katerih se je prijelo skupino označevanje s pridevnikom »depresiven«, so delovale ambientalno poudarjeno in razpoloženjsko nadvse grabežljivo. Kompaktna zmes. Izvrstna uigranost in zvok. Skupini je uspelo razviti atmosfero ovito v svinčeno meglico od koder vodi pot le v brezno večno temačnih prostranstev pogube. Lord Lokhraed, edini še originalni član postave današnjih Nocturnal Depression, je znova kraljeval na strupenem izrazoslovju, ki ga poganja njegov »s ciankalijem začinjeni« grčavi vokal, medtem ko je z »razklanim zapestjem« svoje leve roke superiorno lovil riffe in kitarske pasaže prehodnih delov. Vsekakor karizma in pol. Težko ritmično kotaljenje, so nadgrajevali lomasteči riffi, križani s hitro pretrzanimi pasažami, s katerimi so Nocturnal Depression vzdrževali tudi otipljivo sled velike muzikaličnosti, ki jo je moč zaznati v njihovi glasbi.
Brezbožna in sladka omama deročega in nezaustavljivega mračnjaštva, kateri se v dvoranah podzemnih prostranstev klanja sam peklenšček, je tega večera v Orto baru opravila pravi pravcati obred črnometalskega maševanja s strani utrganih in posebnih težko distorziranih kolednikov ekstremnih razgledov, s katero se je letošnja zgodnja vigred v svojem brezupu, prav morilsko razcvetela.
na vrh