Vselej se planet Zemlja odene v, kot oglje črno črnino, ko se prične po njem cediti pogubni, jedki strup popolnega gneva, ki ne izbira žrtev in sledi le enemu svetemu cilju. Rojstvu in kreaciji pekla. Kraljestvo Luciferja je njihov dom. Vera je smrt in smrt je vera. Glavarji black metala Dimmu Borgir na novi evropski turneji, z novim - devetim studijskim albumom "Abrahadabra" (Nuclear Blast Records, 2010) v roki na prizorišču Hrvaške prestolnice Zagreb.
Nebo je jokalo in prst se je šibila pod presežki prelitega dežja. Bil je črn dan. Najčrnejši! Navkljub temu, da so Dimmu Borgir na večini koncertov spremljali skupini Enslaved in Sagh in da so občasno kralji black metala delili vlogo glavnih nosilcev večera z modnimi para-metalci Korn, pa Zagreb ni bil priča takšnemu razpletu dogodkov. Ne dolgo pred pričetkom turneje pa se je pripetilo to, da so Triptykon, sicer sveža formacija bivšega Celtic Frost šefa Toma Warriora, vskočili na tri redke termine, ki so bili predvideni za nastop Dimmu Borgir brez Enslaved, Sahg in/ali Korn. Eden takšnih dni turneje je bil obisk skupine na Hrvaškem. Triptykon so nova formacija, ki je pravkar povila svoj studijski prvenec "Eparistera Daimones" (2010) in njegova promocija je s strani skupine vsekakor na moč zaželena. Posebna čast ogrevanja odra za to priložnost, pa je pripadla Slovencem Noctiferia, ki se lahko pohvalijo s svežo, sedmo po vrsti, izdajo "Death Culture" (2010).
Dan ni bil ravno posejan z rožicami. Drugi dan stavke javnega sektorja v Sloveniji, je negativno vplival na prehajanje objektov namenjenih transportu preko slovensko hrvaške meje. To se je seveda poznalo tudi pri zamudah osebnih avtomobilov. Dimmu Borgir, ki so tega dne potovali iz Milana (Italija), se tej nesrečni situaciji niso mogli izogniti. Tako so si nakopali dve urno zamudo.
Ura je devet in na odru so že Noctiferia. Fantje, ki so v svoje primordialne black metalske celice telesa vgravirali poleg ekstremov death metala tudi močno industrial opornico, so se odločili, da bodo razpoložljive minute namenili striktni promociji albuma "Death Culture". Za seboj imajo lepo kilometrino, izkušnje in samozavest. Z izdajami delujejo aktualno, privlačno in nenehno razširjajo izrazni domet svojega ustvarjalnega principa. In to ohranja skupino vseskozi zanimivo. Na odru je seveda največ prostora zahteval zase pevec Gianni, ki se je na točki prelevil v nezadržni stroj, ko je stopil za tolkala in pričel izvabljati iz njih plemenske ritme, ki so se odlično prilegali v samo jedro nastopa. Zvok je dosegal sprejemljiv nivo kvalitete. Ni bil idealen, saj se Giannija ni razločilo dovolj, skozi riffovsko "šelestenje" dvojca Nardin/Fileš. Noctiferia so zapustili nebrzdan izraz vehemence, upornosti jasno izdelane vizije in prepoznavnega, sebi lastnega, artizma, s čimer so opravičili vlogo prve violine ekstremnih vej metala na Slovenskem.
Triptykon so stopili na oder Dimmu Borgir turneje vsega trikrat. Poleg Zagrebškega nastopa, so nastopili dan prej v Milanu in k temu dodali še nastop v Luksemburgu. Osrednja figura Triptykon je Thomas Fischer Gabriel, nekdanji šef, vizionar, kreativno pogonsko kolo pokojnih Celtic Frost. Vse kar je ostalo od Celtic Frost je poosebljeno danes v Triptykon. Studijski prvenec "Eparistera Daimones" je logično nadaljevanje artistične vizije Fischerja in v bistvu naslednik Celtic Frost albuma "Monotheist" (2006). Kulminacija dark in doom metala, z občasnimi odkloni tako k death in black metalu, vsekakor pa velja tako kot v primeru Celtic Frost za to, da so tudi Triptykon izrazni posebneži. Z Fischerjem se je prenesla v glasbo tista nota avantgardnosti, po katerem so vselej Celtic Frost sloveli, pa čeprav bi v primeru Triptykon v tem oziru bolje odrezala beseda "drugačni" - alternativni metal. Na odru ni bilo mnogo drugače. Fischer je neverjetna karizma. V Triptykon je prenesel celo utelesitev glavnine Celtic Frost ikonografije. Uživali smo v temnem ambientalu. Statična Fischerjeva figura pa je odsevala izredno karizmo in čvrst fokus ter vero v glasbeno pridigo njegove nove formacije. Kljub temu je naslanjanje na Celtic Frost v tem primeru prej prekletstvo kot božji žegenj. Triptykon bi na odru silno godil večji kinetizem akterjev. Kljub Fischerjevi veliki figuri in prepričljivem vokalu, so oči mnogo premnogokrat obstale na basistki Vanji. Ne le zato, ker je punca mično bitje, kot predvsem zaradi njenega odrskega pristopa in vživetosti njene igre, ki je skorajda nadigrala preostali moški trojec. Punca je bila tako v elementu, da ji je med koncertom raztrgalo struno, kar pa so tehniki profesionalno in hipoma sanirali.
Kakorkoli, ljubitelji Celtic Frost, so definitivno prišli na svoj račun. Poleg tega, da so predstavljali Triptykon svoj material (Goetia, Abyss With My Soul, Synagoga Satanae, The Prolonging, Descendant), so osrečili prijatelje Celtic Frost zlasti s klasikama iz prvenca "To Mega Therion", kot sta bili Circle Of The Tyrants ter Necromentical Screams, dodali pravi Celtic Frost "Into The Pandemonuim" biserček Babylon Fell ter zadevo kronali z "Monotheist" skladbama Synagoga Satanae ter Winter. Izredna popestritev koncertnega večera, ki je že sama po sebi (odštevši Dimmu Borgir) privabljala težkometalne ljubitelje prepadne vožnje s kosilnico skozi človeški prebavni trakt tokrat v Zagreb. In bili so nagrajeni.
Kar pa je sledilo temu, niso bili Dimmu Borgir, pač pa dve uri mukotrpnega čakanja. Vzrok? Zamuda na meji. Skupina ni bila v ničemer kriva. A splačalo se je čakati. Ker so Dimmu Borgir skandinavski perfekcionisti, so izvedli v tem času tudi tonsko preizkušnjo pred nastopom. Torej naj razjasnim. Skupina je bila že v Boogalooju, na meji pa so zadržali prikolico z njihovo opremo. Tako so si člani zasedbe s tehničnim osebjem krajšali čas z deljenjem podpisov fanom v klubu. S tem odnosom so se definitivno več kot odkupili za mukotrpno čakanje in si pravzaprav kupili dodatno mero spoštovanja. Ura naposled odbije polnoč! Vrata se odprejo, masa se zgrne v prostor. Temna modrina, malha neprehodne megle, Xibir! Bend useka, stroboskopi zapojejo, legije pekla oživijo! Zvok? Glasno, glasno, od trušča se tresejo spodnjice. In dober, zelo dober zvok! Peklensko pikanje kitar, umerjeno z ritmično dinamiko, blasti. Neverjetna usklajenost! Pregovorno skandinavsko dlakocepstvo, ki smo mu lahko bili znova več kot hvaležni. Skupina je bila na odru odlično razpoložena in pristopila, kot da zamude nikdar ne bi bilo. Tudi publika je začutila, da se temni gradovi vzdigujejo iz pekla z vso vehemenco, zato se ji ni bilo težko odklopiti in prispevati pomemben delež k prepričljivi atmosferi.
Odrska scena je ponudila bogato preobleko, skladno z izročilom novega studijskega albuma "Abrahadabra". Skupina se je "kopala" v intenzivno živopisani preobleki različnih svetlobnih kombinacij dinamičnega reflektiranja, ki ni niti za hip popuščalo preko ure in 40 minut nastopa. Škoda da v skupini ni več Vortexa. Zasedba si je tako pomagala z zvočnimi matricami glede čistih moških in ženskih vokalov (npr. v Gateways). Sveže prenovljeni Dimmu Borgir so tako prikrajšani za drzno Vortexovo karizmo, stvar pa sanira posrečeno, poleg glavnih vizionarjev skupine Silenoza in Shagratha, odlični kitarist Galder, sicer soustanovitelj zasedbe Old Man's Child, ki se v Dimmu Borgir ne bi mogel bolje prilegati s svojo odrsko porogljivostjo.
Dimmu Borgir so ponudili tudi izvrstno set listo. Publiko je že v prvem delu odkatapultirala v zrak enkratna klasika Spellbound (By The Devil) iz klasike "Enthrone Darkness Triumphant" (1997). "Zverzirana" black metal gverila je držala atmosfero na visoko hipnotičnem nivoju ob tem pa preverjeno zasolila koncert na najpomembnejših točkah. Zlasti s kombiniranjem klasik iz albumov "Enthrone Darkness Triumphant" in "Puritanical Euphoric Misanthropia" (2001). Temu primeren je bil tudi zaključek koncerta, ki je ponudil tudi njegov vrhunec, ko so se Dimmu Borgir spustili s Progenies of the Great Apocalypsena klasiko Mourning Palace ter zaključno Perfection Or Vanity. Obiskovalcem niso pustili zajeti niti blage sapice, pač pa jih mojstrsko držali pod hipnozo svojega edinstvenega glasbenega sveta, ki lahko le na tak način doživi pravo koncertno kreacijo. Celo nove skladbe iz albuma "Abrahadabra", ki ne deluje več tako navdahnjeno in sočno, kot denimo prvih pet albumov Dimmu Borgir, so na odru razgalile svoj pravi bestialni sijaj ter se kot ulite vklopile v preostali repertoar. Razbeljeno in brez milostno žigosanje skupine v Zagrebu je zapustilo izreden vtis, ki je veleval stanje zamaknjenosti še kar lep sveženj postkoncertih trenutkov. To je bil svetel dokaz, da sodijo Dimmu Borgir tudi danes na svojem žanrskem polju med največje in najpomembnejše izvajalce. Ohranjajo kreativno energijo, ohranjajo vero v vizijo, ohranjajo koncertno slo in seveda široko razpeta jadra v čast odam svojemu edinemu vodji. Bogu podzemlja, skušnjave in pogube - Luciferju. Koncert je dokazal, da ohranjajo Dimmu Borgir, kljub osveženi postavi, vso koncertno aktualnost in da so tudi v letu 2010, pojem preverjene kvalitete, ki obiskovalca njihovih koncertov še kako bogato nagradi.
fotografije: Boštjan Kepic
na vrh