Sreda, ko sta Miklavž in polna luna opravila svoje, smo čakali, tisti, ki se nas je (na srečo) dotaknila Farmolucija, da opravijo svoje še Crazed Farmers in to v srčnem upanju, da ne res zadnjič! No, zadnjič v tej, izvirni postavi, ki je postavila izjemno visoke standarde…
Poleg njih pa so, oz. tokrat, sta na listi še The Magic Markers, ki naj bi obljubljala še dodatno količino norosti.
CRAZED FARMERS:
Kakorkoli že, nekaj minut pred deseto se na odru pojavi oseba, katero so reflektorji spregledali in se zato brez težav v napol osvetljeni dvorani loti igranja neke melodije, na dudah, ki je v njegovi solistični izvedbi, podkrepljena le z udarci nog ob tla, zvenela kot nekakšna koračnica ali pa bojni ples. Po nekaj minutah se mu na odru pridruži Borut (Švegelj) s kitaro in z združenimi zvoki prikličeta na oder še preostale člane Crazed Farmers.
Farmolucija se začne! Intenzivno, direktno in neusmiljeno, prav tako, kot smo jih vajeni z obeh, do sedaj izdanih albumov, "First Crop" (Nika, 2004) in "Because" (Nika, 2006), z dodatno surovostjo, ostrino in (še) večjo mero improvizacije. Če smo bili res priča nekakšnemu epitafu skupine, kot smo jo poznali, je res škoda, če se ni ta stvar zabeležila na kakšen nosilec zvoka, "živi" oz. koncertni album bi lahko obogatil dosedanjo diskografijo skupine z novo dimenzijo, katero je težko razložiti nekomu, ki tega še ni slišal v akciji. Še bolje bi sicer prišel koncertni dvd, saj sta za to enkratno doživetje enako pomembna zvok in slika…
Skladbe so se vrstile, medtem je bil predstavljen, tudi posebni gost z dudami, Dario Cortese. Po prvi skupni pesem je zapusti oder, vendar se je še nekajkrat skozi večer vrnil in dodajal s svojim inštrumentom precej posrečeno, novo, razširjeno podobo glasbi, ki je bila od začetka do konca izvajana pod zelo visoko napetostjo! V dobri uri se je zvrstila cela armada pesmi, ki je dodobra oživela spomin na pretekla, velika imena, podobno razživete in "ne-sredinske" glasbe, kot so The Stooges, MC5 ali pa Butthole Surfers in mogoče tudi The Jesus Lizard. S pesmijo Beeffaarrt so izkazali svoje spoštovanje do legendarnega Captaina Beefhearta, pesem Stand Up, pa bi bila lahko s svojim besedilom v ponos kultnemu, na žalost že pokojnemu, mojstru ustvarjanja garažne umetnosti, Hasilu Adkinsu! Vmes je prišla na vrsto še priredba klasike, Tovariši, jaz vam ne verjamem, slovenskih očetov punka, Pankrtov, ki je bila slogovno sicer bližje, kateremu od prej naštetih bendov in obenem ena od dveh pesmi odpetih v slovenskem jeziku, ta večer.
Prav tako, kot je bilo poskrbljeno za glasbene norosti, so se vrstile tudi odrske "teatralnosti" in pod-odrske, kamor je, občasni kitarist, predvsem pa izjemni vokalist in prav tako izjemen performer, Žiga Jenko dvakrat pristal s svojimi katarzičnimi akrobacijami. Mihael Kunšič, ki je skupaj s kmetico strup za plevel, pa je dokazal, da Hendrix in njemu podobni hitroprstneži, nikakor niso edini, ki znajo igrati kitaro z zobmi! Ura je bila, kar naenkrat, blizu enajste in skupina je bila prijazno opozorjena, da se je njihov čas iztekel, ter, da bo treba oder počasi odstopiti skupini, ki naj bi bila nekako nosilna skupine večera. Odigrajo še poslednjo pesem in počasi odkorakajo z odra, vendar je bilo več kot očitno, da jih razgreta publika še nima dovolj in res se vrnejo še za dodatek, z več kot primerno pesmijo za razbeljeno atmosfero, Fridge.
Brez dvoma o tem, komu je pripadala lovorika večera!
Veliko ponavljajočih se vzorcev, glasnega, popačenega kitarskega zvoka in prav tako glasnih bobnov, ki so se vrteli v nekoliko bolj ohlapnih ritmih, ter tudi v povsem točnih udarcih, katerim se je na trenutke dalo celo slediti. Pesmi so delovale bolj, kot nekakšni dolgi meditacijski kolaži, ki so v trans spravili predvsem oba nastopajoča. Elisa je vseskozi igrala kitaro v neki odprti, tonsko znižani uglasitvi, ki ji je omogočala precej enostavne prijeme, prav tako igranje s slideom, najpogosteje pa je bilo dovolj, da je izvabljala tone iz inštrumenta samo z eno roko, tako je lahko z drugo svobodno krožila po zraku in še dodatno dokazovala svojo predanost glasbi, ki sta jo skupaj ustvarjala. Veliko je bilo tudi nekakšnih glasbenih "zlomov", ki so delovali pretežno nepovezano, kot nekakšen free jazz ansambel, ki je nekoliko zašel in predvsem preizkušal, kako daleč lahko popelješ določen inštrument, brez ali pa vsaj s poškodbami, ki ne ogrožajo vitalnih organov. Vmes so približno po 20-ih minutah igranja nastopile še tehnične težave, ko se eden od ojačevalcev ni hotel utišati, tudi ko je bilo že konec pesmi in naj bi vsaj za kakšen trenutek nastopila tišina. "Looks like this is gonna be our last song" reče Elisa, vendar jima nekako vseeno uspe popravit "razgrajača" in že se poženeta v najhitrejšo pesem do sedaj, ki je bila še najbližje punku, kot trdi Pete za glasbo, ki jo ustvarjata, vendar še vedno vsaj nekaj (svetlobnih) let stran od tipičnega punka, punk bolj po drži in načinu, kot po izvedbi. No s koncem pesmi pa pride tudi konec koncerta, ki je prišel povsem nepričakovano in tudi, ko se The Magik Markers že vrneta na oder, to ne pomeni dodatka, kot smo pričakovali, ampak pospravljanje opreme. Kratko in jedrnato. Bobnar po koncu nastopa še vpraša koliko je ura, enega od poslušalcev, ki se je prišel malo pogajat za, še kakšno minutko dlje, vendar mu ta povsem presenečeno odgovori, nekaj kot, "saj vedno igrava toliko časa"! Ura je bila osem minut čez polnoč.
No, vsekakor precej zanimivo, čeprav sem resnici na ljubo, pričakoval nekaj več odtrganosti, norije in česa podobnega, verjetno sicer bolj zaradi tistega, kar je prinesel prvi del večera, pa kakšno dodatno minuto tudi, glede na to, da ima zasedba še izredno obsežno dikografijo, glede na njen, ne tako dolg obstoj. Letos sta izdala več albumov (9!), kot sta ta večer odigrala pesmi! Zanimivo.
na vrh