Nietzsche je rekel: "Kar te ne ubije, te krepi!" in če to lahko nalepimo na nešteto situacij, to še kako velja za kamniško alter metal zasedbo Corkscrew. Zasedba je nastala nekje na prelomu tisočletja in v teh slabih desetih letih doživela lepo število vzponov in padcev, vse od številnih menjav članov pa do sprememb imena skupine in večih prenehanj delovanja ter ponovnih začetkov. Želja je bila seveda konkreten glasbeni izdelek in to je Corkscrew naposled le uspelo. Prevenec ...Too Be Continued (Best Off) je luč sveta ugledal ob aprilski izdaji glasbenega mesečnika RSQ, fantje pa so promocijski krst doživeli na release partyju albuma, 9.4.2009 v Gala hali na Metelkovi.
Na Metelkovi se je na topel četrtkov večer že zbralo lepo število ljudi, kot ponavadi je večina še popivala zunaj in uživala ob takih ali drugačnih žajbljovih zvitkih. Začetek koncerta, ki je bil napovedan za deseto uro zvečer se je prestavil za pol ure ko so na oder že lepo polne Gale hale stopili povratniki na sceno, kranjski God Scard. Kranjska zasedba je na sceno prodrla s prvencem ...And We Could Have it All..., ki je izšel leta 2005 pri založbi Chill Pill 99. Na albumu so God Scard precej uspešno zmešali thrash metal z vplivi novejše, modernejše šole metala in mu dodali nalezljivo mero groova. V živo so bili fantje čisto druga zgodba, predvsem zaradi običajno nalitega frontmana Nickyja, ki je večino nastopov odpel nerazločno in nerazumljivo, da ne omenjam njegovih slavnih "fuck", "shit", "bitch", "whore" vmesnih nagovorov. V Gali pa so se God Scard po nekaj letnem zatišju, ki so ga prekinili le z nekaj redkimi nastopi, pokazali v popolnoma novi luči. Dobre pol ure dolg set so odprli s hitom To Have it All, čigar spot se je precej vrtel tudi na TV postajah in Nicky je razkazal precej izboljšan vokal, ki je bolj razumljiv, v growl delih brutalen in oster, v čistih delih pa jasen in melanholičen. Kitarska naveza Nicky/Sale si izmenja nekaj pestrih riffov in nalezljivih groovy delov, rušilna sekcija Gaps/Andy pa ruši vse pred seboj, da ne omenjam nenehnega Andyjevega čupanja. Izredno obetavno zvenijo novi komadi, ki bodo uvršeni na težko pričakovanem nasledniku prvenca, fanatastično pa je izpadla že klasična God Scard Depeche Mode priredba, tokrat komada It's No Good.
Po dobrih petnajstih minutah pavze pa je šlo zares! Na odru je zasvetil napis Corkscrewmusic, luči so se ugasnile in zasvetile v zlovešči modri svetlobi, iz zvočnikov pa je zabučal uvodni komad Mortal. Nato pa so v nizkem štartu desant na oder storili Corkscrew v zasedbi Rok "roCKson" Soczka-Mandac (kitara), Žiga "Skinner" Kožar (bobni) in Andraž "Stockson" Kožar (bas) ter "last but not least" Jaka Burger (vokal), ki je na oder pritekel v nadvse seksi opravi, rimski togi. Burger je že v prvih sekundah koncerta dokazal, da bolj odtrganega frontmana slovenska scena ne premore, proti njegovim manifestacijam na odru se lahko kot prestrašen mucek skrijeta še sam Master of Disaster Gregor Čulk (Interceptor) ali žgoleči slavček Murko. Burger je pač eden tistih frontmanov, ki ga ljubiš ali sovražiš, vmesne poti ni... še bolj ko Burger izgubi togo in v vsej svoji veličini pokaže svojo zadnjo plat in ostalo premoženje. Ja, ali se ob njegovih odrskih podvigih valjaš v lastnih trebušnih krčih ali pa te ponoči v mora straši njegova gola rit, hehe. Da pa ni Burger samo odrska provokacija, klovn ali nastopač, pa dokaže z odličnim vokalom, ki se odlično izkaže tako v melodičnih, čistih delih, ki spomnijo na kakšne "NWOAHM" zasedbe, nečloveškem (=živalskem) kričanju in brutalnem growlanju. A inštrumentalna trojka se Burgerjevih izpadov ne boji! Brata Kožar sta ta trenutek gotovo ena boljših ritem sekcij pri nas, saj predstavljata čisti sonični napad na bobniče in ostale ušesne sestavine, pa naj gre za hudo dinamično in razgibano bobnanje polno pestrih prehodov, rabe činel in dvojne stopalke ali pa noro basiranje polno trikov a la "slapanje" in "tapping" in je nosilec fenomenalnega groova. Rok na kitari predstavlja lepo antipod rušilni moči ritem sekcije in kljub nižje uglašeni kitare poskrbi za lepo mero nalezljivih linij in riffov, ter občasno prav prijetnih solaž, ki glasbo delajo še bolj zanimivo. Vsota vsega skupaj je konkreten glasbeni kaos, ki pa je hkrati urejen in ima približno tak efekt kot če bi si z odpiračem za vino v glavo zvrtal luknjo, vanjo zlil lepo število alkoholnih zvarkov, parkrat pošteno začupal, v luknjo vtaknil slamico (in seveda dežniček za dekoracijo) ter vse skupaj na eks požlampal. Corkscrew koktajl? O, ja! Četvorka na albumu gosti celo paleto gostov, nekaj pa se je skupini pridružili tudi na odru. Ejaq (Almost Rage) je tako z Burgerjem konkretno odkrulil tri komade, prepustil mesto Muratovem beatboxanju, ta se je umaknil Sherotovem (Leaf Fat) screamanju, gostovanje pa je zaključil Nicky iz God Scard. In prav vsakega je prijetno zlorabil kdo drug kot Burger.
Corkscrew je izdaja albuma uspela odlično! Zasedba je uigrana, natančna in zanimiva, kar je kljub nekaj tehničnim težavam in manjšim napakam tudi dokazala. Ritem sekcija je bombastična, kitara pestra, vokal odličen, frontman pa popolnoma odtrgan in odpuljen. Čeprav so Corkscrew še najbolj usmerjeni v žanr blizu "nu metala", ki se je že zdavnaj izpel, prinašajo veliko novosti in so proti zmazkom, ki jih je sproducirala ameriška scena, genialna zasedba. Preverite na katerem izmed prihajajočih koncertov! Corkscrew, dobrodošli nazaj!
Fotografije: Nina Grad
na vrh