Kee Marcello je tisti junak, ki je pred triindvajsetimi leti dokaj nepričakovano dobil službo kitarista v takrat največjem svetovnem rock artiklu z imenom Europe. Album The final countdown, ki ga je posnel Norum in nato razočaran nad preveč spolirano produkcijo zapustil skupino, je suvereno osvojil vse lestvice in Kee se je s Tempestom z veseljem odpravil na svetovno turnejo pobrat smetano. Sledila sta še albuma Out of this world, po mnenju mnogih najboljši Europe album, in Prisoners in paradise, nato pa je švedski fenomen ugasnil skupaj z večino ostalih tovrstnih skupin osemdesetih. Kee je tako pospravil (po vsej verjetnosti) zajetno vsoto denarja, ki ga je zaslužil v petih letih koncertiranja po vsem svetu, nato pa zdrsnil v neprostovoljno anonimnost.
Bluesiana je bila tega večera nenavadno prazna, nad čemer so potožili že The Lorean, italijanska predskupina, ki spremlja Marcella na turneji, a se zato fantje na odru niso nič manj potrudili. Po petinštiridesetih minutah lahkotnega, a vse prej kot nekvalitetnega rocka, pa je s svojim basistom in bobnarjem oder zavzel Kee ter z nekaj točkami iz svojih samostojnih projektov neizmerno navdušil dober ducat oboževalcev pod odrom. Če je po eni strani žalostno, da mora glasbenik njegovega formata in ugleda igrati pred peščico ljudi, pa po drugi strani tudi drži, da so taki koncerti zaradi intimnega vzdušja zmeraj nekaj posebnega. Tako smo lahko iz neposredne bližine občudovali mojstrski solaži, ki krasita pesmi Ready or not in Just the beginning z albuma Out of this world, slišali pa smo tudi himno Rock the night, ki je nastala še v Norumovem obdobju.
Marcello je neverjetno prožen kitarist. Kljub sorazmerno majhnim dlanem in dejstvu, da pri svojih solističnih eskapadah skorajda ne uporablja mezinca, sta njegova spretnost in hitrost na zavidljivi ravni. Njegova pozitivna lastnost je tudi to, da se ne omejuje zgolj na eno tehniko (kot to počnejo številni drugi samooklicani virtuozi), ampak v svojih frazah učinkovito združuje vse od klasičnih sweepov pa do sofisticiranega tappinga in fast pickinga. S slednjo prvino nas je osupnil v bisu, s sijajno interpretacijo Čmrljevega leta (oz. Il volo del calabrone, kot bi dejala njegova spremljevalna skupina), ki jo je dobro stoletje poprej spisal ruski skladatelj Rimski Korsakov. Marcello je z omenjeno zadevo v osemdesetih pogosto zabaval polne stadione v času, ko si je Tempest, kot je bilo v tistem obdobju v navadi, vzel nekaj minut za oboževalke v zaodrju. Seveda pa Marcellova največja kvaliteta ni tehnika, ampak nenadkriljiv občutek za glasbeno frazo. To je še enkrat več potrdila zadnja pesem večera, epska Superstitious, ki se lahko pohvali z eno najlepših solaž v zgodovini rocka. Bržkone ne bi pretiravali, če bi ta košček popolnosti po Platonovem zgledu označili kar za glasbeno definicijo lepote, saj je vsaka nota točno na svojem mestu, tehnično zahtevni deli pa se prepletajo z melodičnimi v skladno in prijetno celoto. Hitri prsti torej ne morejo nadomestiti vsebine, ampak jo lahko na primernih mestih le učinkovito dopolnijo. Kee je to lekcijo nedvomno osvojil že davnega leta 1988.
Z Marcellom se je ekipa Rocklina po nastopu sestala še v backstageu, kjer je Šved iz Goteborga po obvezni foto seansi iz rokava stresel še par šal in povedal, da bi se ob primernem povabilu z veseljem oglasil tudi na sončni stran Alp. Njegov nastop bi v domači prestolnici nedvomno uspešno zaokrožil in nadaljeval spodbudno sezono kitarskih koncertov, ki sta jo zastavila nedavna nastopa Paula Gilberta in Richieja Kotzna.
Fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh