Američani so v nasprotju z nami Evropejci vselej gojili kanček drugačno dojemanje (rock) glasbe, zato je bila uspešnost mnogih rock velikanov pogojena z njihovim kontinentalnim izvorom. Cela plejada skupin evropskega porekla nikoli ni zares zaživela v Severni Ameriki, seveda pa se je svojevrstni fenomen odvijal tudi v obratni smeri - v Ameriki je bilo denimo izredno močno gibanje radijsko orientianega rocka, ki v Evropi nikakor ni uspel zaživeti v onkrajoceanski moči. Bendi kot so Boston, Journey, Reo Speedwagon ali Chicago kljub silovitemu uspehu tudi še danes svojo kariero negujejo skoraj izključno v domovini. Redke so priložnosti, ko katerega od teh glasbenih velikanov pot zanese na evropske koncertne odre, ko pa se to zgodi, ponujenih prilik nikakor ne gre izpuščati iz rok!
Chicago pa so seveda še vse kaj več kot AOR skupina. Svojo pot so kot jazz / fusion kolektiv začeli pisati že leta 1967 in skozi sedemdeseta dosegali izredne uspehe. Pritisk založbe v želji po še večjem komercialnem uspehu jih je deloma usmeril na pota pop glasbe, svojevrstna prekoračitev številnih žanrskih ločnic pa jih je nagradila s serijo multiplatinastih albumov, ki so do danes dosegli neverjetno številko stotih milijonov prodanih izvodov. Skozi leta je skupino prepihal veter kadrovskih menjav, vseeno pa tudi še danes redno koncertirajo in izdajajo nove albume. Zadnjega »Chicago XXXVI: Now« so izdali sredi aktualne evropske turneje, ki se je nam najbliže ustavila konec junija v italijanski Padovi.
Chicago so na evropsko turnejo pripotovali v postavi originalnih dveh članov, Roberta Lamma na vokalu, klaviaturah in vokalu ter Leeja Loughnaneja na trobenti, medtem ko sta preostala dva člana klasičnega pihalnega sestava ostala doma in so bili primorani Chicago zanju najti zamenjavi. Skupino je na odru tvoril kar devetčlanski kolektiv, ki je poskrbel za inštrumentalno poln kolaž zvočnega bogastva.
V nasprotju z Yes koncertom v dvorani Gran Teatro Geox na isti lokaciji pred poldrugim mesecem (reportaža tukaj), dvorana ni bila zapolnjena do zadnjega kotička. Zadnji del sedišč je bil zakrit z zastorom, tako da občutek polnega avditorija kot predpogoj za doživeto koncertno izkušnjo vseeno ni izostal. Chicago so nastop otvorili s skladbama Introduction ter Questions 67 & 68 iz kultnega prvenca »Chicago Transit Authority« (1969). Bojazen, da bo na koncertu pop-rockersko obdobje osemdesetih prevladovalo nad klasičnim zgodnjim materialom skupine, je bila torej zatrta že v kali!
Nastop je navduševal s svojo dinamiko. Chicago kljub starosti in podvrženosti klasičnemu glasbenemu slogu ne pozabljajo na šovmakerstvo, tako zelo značilno za ameriško dojemanje glasbenega posla. Predvsem Robert Lamm, ki je odpel prvi večji zaigrani hit If You leave Me Now, je vseskozi spodbujal k ploskanju, bogat je bil tudi odrski doprinos pihalne sekcije. Trojica je imela usklajene gibe in se je nemalokrat odpravila na izlet vse do roba odra, kjer je že hitro našla stik z vse bolj razigrano publiko večinoma že osivelih lasišč. Pestro odrsko dinamiko je nadgrajevalo izmenjujoče se podajanje štafetne palice glavnih akterjev na odru, saj je soj žarometov skladno z igranimi komadi vselej iskal drugačno kombinacijo osrednjih likov danega trenutka. Tudi vokalne zadolžitve so bile razdeljene na več strani. Akustični venček ob vstopu v osrednji del koncerta so Chicago razkosali na kar tri dele. Skladbo Will You Still Love Me? je odpel basist Jason Scheff, Another Rainy Day in New York City vodilni vokalist Robert Lamm, Look Away pa vokalno tega večera prav tako zelo aktivni trobentač Loughnane.
Chicago so vseskozi iskali ravnovesje med hit skladbami in inštrumentalnimi preigravanji, pri katerih je v frontalni napad praviloma prihajala pihalna sekcija. Dolga eksperimentalna kompozicija Ballet For A Girl In Buchannon je zadovoljila vse privržence barvitih jazzovskih pasaž in prikazala, v kakšni umetniški formi so se (nekoč) gibali Chicago. Sledila je predstavitev singla America, ene izmed dveh zaigranih skladb iz aktualnega novega albuma. Refren so zapolnili z mično vokalno harmonijo, vseeno pa je zaradi vse preveč patetičnega patriotskega besedila marsikdo v dvorani v teh štirih minutah zavijal z očmi. Domoljubje ja, ampak ne za vsako ceno - tisti z neodvisno delujočo možgansko sredico težko razumemo, komu na čast so bili napisani verzi »America is free, America is you and me«? Po vnovičnem Lammovem prevzemu vokalnih obligacij, ki je v vsem sijaju zablestel predvsem pri senzibilnejših kompozicijah iz osemdesetih, kakršna je bila Hard Habit to Break, v kateri nežno zvočno zaveso tvorijo klaviature, so se Chicago zapodili v novo maratonsko jammanje I'm A Man. V tej eksperimentalni različici The Spencer Davis Group priredbe je češnjo na vrhu torte predstavljal izmenjujoč bobnarski solo obeh tolkalistov, Trisa Imbodena in predvsem Walfreda Reyesa, dolgoletnega Santaninega pomočnika kubanskih korenin, zato ni izostalo niti koketiranje z latinskim melosom.
Nato se je zgodil napričakovan pogrom! Samo iskrica v obliki peščice najpogumenjših obiskovalcev je bila potrebna, da je del avditorija dvignil svoje riti in jih primajal vse do odra, tako da je zaključni del nastopa skupina energijo lahko črpala direktno iz pododrja. Po zaigrani nepozabni baladi Hard To Say I'm Sorry / Get Away koncerta še kar ni hotelo biti konec, ampak so Američani igrane skladbe mojstrsko prelivali eno v drugo in druženje po slabi poltretji uri dolgem nastopu zaključili z dramatično, debelih 45 let staro kompozicijo 25 or 6 to 4.
Ljubitelji skupine iz blizu in daleč so tega večera prišli po poln izkupiček, in ga tudi dobili! Chicago tudi po že skoraj pol stoletja trajajoči karieri ostajajo kredibilni obujevalci svoje bogate zapuščine, zato lahko ob očarljivi odrski predstavi maratonske časovnice napišem, da so bili naši zahodni sosedi deležni še enega nepozabnega koncertnega večera, po kakršnih se nam bo čez leta še kolcalo.
na vrh