Ciao Luca fesatival, pozicioniran streljaj stran od Slovenske meje blizu stare Gorice in na katerem so v lanskem letu nastopali ameriški old school speed/thrash metalci Viciuos Rumors, je očitno festival, ki se razvija v polnem razmahu in dobiva skozi leta kljubovanja vse bolj zaznavne značajske obrise. A zlomka, le kdo bi vedel za vso kopico koncertnih dogodkov v naši bližini? Letos pa festival ni ostal spregledan s strani RockLine. Drugi dan festivala je namreč kulminiral v vrelišče, ko sta svoj nastop potrdili švedska malopridna ženska rock 'n' roll zasedba Crucified Barbara in imenitni progresivni metalci Threshold iz Velike Britranije, ki jim je pripadla čast da zaključijo koncertni večer ter s tem vred tudi festival.
Vstop je bil prost. Kaj lepšega? Krasen line up nastopajočih in še prost vstop. Kot se spodobi, je organizator v uvodnem delu drugega dne festivala povabil kar štiri italijanske skupine, ki so ogrevale prisotne na pročelju grajskega obzidja - lično urejeni travniško parkovni površini, kjer je oder stal po vzoru tistega, ki ga pomnimo z Metal Mania Open Air festivala pri slovenskem Komnu na Krasu. Upajmo, da se slednji še kdaj povrne med žive festivalske dogodke!
Ekipa RockLine je prispela na prizorišče prav v trenutku, ko so svoj nastop zaključevali italijanski power metalci The Overtures, sicer skupina, ki je dne 21.07.2012 odprla drugi dan slovenskega festivala Metal Mania Open Air pri Komnu na Krasu - RockLine reportaža TUKAJ. Pred tem sta se zvrstila nastopa lokalnih veljakov Sacro Ordine (del Cavalieri di Parsifal) ter za njimi The Names.
Na odru pa so že Kingcrow. Italijanski progresivni metalci, sekstet. Kompleksne figure, prežete s podrejenostjo vodilnim melodijam. Vzorno združevanje elementov in na trenutke zelo poslušljivo. Klaviature v poziciji orkestra, z občutkom izposoje motivov tako od neo progresivcev tipa Arena, kot tudi progresivnih metalcev tipa Symphony X. Le malo nerodni vokalni pristop. V kolikor bi skupina nadgradila nastop tako, da bi vokalno figuro drugače izkoriščala, mu dodala element teatralnosti, izboljašala rabo angleškega jezika v verzih, prav tako pa gradila na večjem poudarku izpostavitve vodilnih napevov, pa čeprav to v progresivi ni nujno zahtevano, bi Kingcrow lahko v prihodnje zapustili večji pečat tudi na mednarodnem prizorišču. Kvalitetna skupina, ki nikakor ni dolgočasila z nastopom.
Povsem drugo energijo pa so na oder zanesle atraktivne švedske rock 'n' roll žrebice Crucified Barbara. Zasedbo smo si prvikrat ogledali prav v začetku njihovega vzpona in sicer dne 03.06.2006, ko so odprle znameniti Gods Of Metal festival v Milanu (Idroscalo) - RockLine reportaža TUKAJ. In sedem let kasneje? Bend je res odličen. Štiri podivjane punce igrajo z izjemno zavzetostjo, ne skrivajo strasti in nepopustljive rockerske zagrizenosti. Znajo biti bestialne kar se da. Malopridne, pobalinske, kar želite. Tu ni »odvečnega« razkazovanja oblin, nobenega kupovanja množic z odvečnim poziranjem pomanjkljive rabe konfekcije. Raje Spandex in/ali oprijeto usnje ter šus na polno. Odrske poze, figure in koraki povsem takšne, kot smo jih vajeni, ko stojijo na odru moške zasedbe. Le Mia je nosila kratke hlače, kar se ji je kot vodilni pevki vsekakor podalo. Punca je neverjetna. Z vokalno predstavo lahko pooseblja hudiča, že v naslednjem hipu pa se lahko prelevi v nežnega angela. Izjemen vokal, izjemne prožnosti, avtoritativnosti in seveda kot tak, ni potreboval mnogo časa, da se je publika prosto predala umazani rock 'n' roll energiji, ki je z odra udarjala v formatu velike pristnosti! Izdatno pa se je o tem po logični povratni reakcij slinil moški del publike. Punce so masovno predstavljale svoj novi studijski album »The Midnight Chase«, ki je izšel v lanskem izteku julija! Tako so tudi odprle koncert z uvodno skladbo novega albuma, imenovano The Crucifier, prilile olja na ogenj s posebej malopridno Shut Your Mouth, v nadaljevanju pa so zabelile nastop še ostale nove skladbe, kot so Everything We Need, Rock Me Like The Devil, Count Me In ter v samem zaključku Into the Fire. Ob tem niso izostale starejše, kot je bila v samem finalu izvedena Sex Action, pa Play Me Hard, nadalje In Distortion We Trust ter Motorfucker in Jennyfer. Mia je poleg vokalnih darov odlično predstavila tudi izvedbo kitarskih solaž. S punco ni šale. Uporablja tudi mezinec. Natančna je pri svojem delu! Skupina pa je izredno složna, kompaktna in polno uigrana. Naštudirane poze, naštudirano gibanje. Vse teče kot naoljeno. Več ne želiš, manj ne zahtevaš. To je skupina, ki očitno uživa pri naših zahodnih sosedih v Italiji veliko priljubljenost. To je potrdil nastop pred štirimi leti v bližnjih Ronkah (Rocnhi dei Legionari), pri italijanskem Tržiču (Monfalcone) - RockLine reportaža TUKAJ, kjer so spet ustrojile hudičevo kožo v svojem popadljivem odrskem poslu! Punce vseskozi uporabljajo enake instrumente. Prisegajo na stari dobri Gibson (Explorer in Flyin' V) in Fender zvok, les instrumentov, ki v letih rabe vztrajno »guli« s sebe barvo in lak, pa zori in z njim vred zvok! Edino pravilno. Odlična enourna predstava rock 'n' roll potence in polnokrven dokaz, da lahko štiri punce premikajo gore, če želijo. Preprosto gre za ekspresijo pristnosti, ki jo krepi na eni strani izvedbena perfekcija in na drugi kemija, ki vlada med članicami zasedbe Crucified Barbara. Če ne verjamete, morate to obvezno preveriti.
Druga glasbena zgodba pa se je zavrtela v samem zaključnem finalu letošnje izdaje Ciao Luca festivala! Na oder so stopili britanski veljaki progresivne metal obrti. Imenitni in unikatni mojstri te veščine. Threshold! Skupina, ki očitno doživlja pravi preporod in novo pomlad, je v letošnjem letu že ves čas na poti, kjer neprekinjeno koncertira. Novi album »March Of Progress« in pogodba z nemško založbo Nuclear Blast Records sta skupino znova vrnila na prizorišče potem, ko se dolgo časa ni vedelo, kaj se v njej kuha. »Dead Reckoning«, predhodnik novega albuma je bil izdan leta 2007. No, sledila pa je žalostna in prelomna novica kariere skupine. Pred dvema letoma je tragično preminil odlični vokalist Andrew McDermott. V ekipo se je še tretjič v karieri vrnil Damian Wilson in Threshold so tako znova v polnem pogonu. Ustvarjalnem ter koncertnem. Obisk Ciao Luca festivala je bil po eni plati za ljubitelja Threshold iz Slovenije prava obveza. Če je bil kdo med vami prisoten na Threshold koncertu v Orto baru marca letos - RockLine reportaža TUKAJ, je seveda lahko doživel pravo intimo klubskega ozračja, kjer je pravzaprav lahko spil rundo piva s člani skupine, se fotografiral s takrat bradatim Wilsonom, vseeno pa vemo, da je miniaturni oder Orto bara za skupino s takšno megalomnansko opremo, nasploh če šteje šest članov, konkreten faktor omejevanja in prilagajanja. To pot so Threshold stali na »pravem odru«. V tem oziru so se razmahnili kot je treba. Pri Threshold je zanimivo to, da gre za eno redkih progresivnih metal skupin, ki za veterane, kakršni so Threshold, prednjači po tem, da ponuja izjemno odrsko kinetiko in s tem nenehno odrsko dinamičnost razvoja dogodkov. Ne le da je karizmatični Wilson izjemen forntman, ki ne presune zgolj s svojo rušilno vokalno predtavo, ki ruši prav vse, še tako zahtevne in v nebo uperjene visoke lege, tudi preostali člani - Karl Groom, Steve Anderson in Pete Morten - nenehno zavzemajo na odru položaje v duelih z ramo ob rami, brijejo med izvedbo svojih pasaž norca drug iz drugega in ne skrivajo ob tem prešerne mere užitka ter sproščene zabave. V ozadju bdi nenehno čuvaj časa. Johanne James, ki je znova osupnil z izjemno natančnostjo, ko je narekoval ritem. Pri tem bobnarju je fascinantno to, da z zelo malo elementi v svoji odrski utrdbi dosega ob svojem delu izjemen učinek. Pri tem se v prehodnih delih izdatno naslanja, kjer navadno drugi bobnarji ustvarjajo široke rolinge po plejadi tom-tomov (Johanne uporablja vsega en sam prehodni tom), na vpletanje dvojne bas boben stopalke, s katero polni razpoložljiv prehodni prostor (po vzoru stare dobre šole pionirstva svete ekselence Cozyja Powella). Fantastičen bobnar v vseh pogledih! Nezahteven, a ob izkazani racionalnosti, izjemno produktiven.
Ne glede na prostrani oder in znatno večji obisk, kot smo ga bili deležni v marcu sredi ljubljanskega Orto bara, pa so Threshold dostavili krajšo odrsko predstavo, dolgo komaj dobro uro. Tako so marčevsko set listo iz ljubljanskega nastopa še dodatno sklestil. Repertoar je bil tako maksimalno podrejen točkam izvedbe novega albuma »March Of Progress«, čeprav sam uvodni del s »Subsurface« (2004) skladbo Mission Profile tega še ni dal slutiti. Naj omenim le to, da je »Subsurface« izšel dne 03.08.2004, natanko čez sedem let, to je bilo 03.08.2011, pa je preminil prejšnji Threshold pevec Andrew »Mac« McDermott. Vsekakor se je čutilo, da Wilson ne kreira enake energije v »Macovih« Threshold skladbah. »Mac« je bil v tem oziru tako edinstven v vokalni ekspresiji, da je celotna Threshold glasba, posneta z njim, pridobila edinstveno energijo, ki jo dejansko lahko polno re-kreira na odru le sam Mac (žal nič več). Vseeno je Wilson skupni pisan na kožo. V vseh ozirih. Simpatični Anglež je znova prevzel s svojo veliko dostopnostjo in srčnostjo, ko se je nenehno rokoval s fani v prvih vrstah, že uvodoma pa ja razdrl bariero med publiko in skupino, ko je stopil vehementno na pročelje odra ter izjavil: »I would like to introduce to you… Threshold!!!«
Masivno predstavljanje sicer odličnega »March Of Progress« je bilo za nekaj časa prestavljeno, ko so se zaporedoma zvrstile v repertoarju odlična Angels, vzeta iz albuma »Clone« (1998) in enim najlepše skreiranih refrenskih napevov Threshold kariere, pa za njo Pilot in the Sky of Dreams, ki je veljal za enega vrhuncev nastopa z enim najboljših trenutkov albuma »Dead Reckoning« (2007)! Ljubitelji albuma »Hypothetical« (2001) smo prišli na račun ob še eni silno spevni klasiki skupne Long Way Home, potem pa so stopile v ospredje dogodkov znova »March of Progress« skladbe, kjer je zasedba zaključila regularni del koncerta z odlično mini epsko suito The Rubicon. Tu je znova raztvila tisti element, ki je med njenimi ljubitelji še posebej cenjen. Na odru je zaživela edinstvena energija in edinstveno razpoloženjsko stanje! Threshold namreč generirajo tisti pravšnji občutek za zmes drama atmosfere, prežete s svečanostjo in bombastiko! Govora je o tistem neprecenljivem občutku, ko prideš na koncert in občutiš edinstveno figuro re-kreacije studijskih izdelkov, ki jih poslušaš in si jih dnevno vrtiš. Neprecenljiv občutek, ki ga lahko deliš v tem primeru na odru le s Threshold.
Zasedba je sklenila koncert pred polnočjo. Nekaj minut prej. Čeprav je imela na set listi dodane v dodatku tri skladbe, je izvedla zgolj eno samo. Slipstream iz albuma »Dead Reckoning«. Ljubitelji skupine me bodo linčali, ko jim razodenem imeni ostalih dveh, ki sta ostali le napisani na papirju. Prva je bila enkratna Sanity's End s prvenca »Wounded Land« (1993) in druga še ena »Hypothetical« klasika Light And Space. Res škoda, da smo ostali brez obeh, sicer bi ta nastop veljal skoraj za perfektnega.
Poleg tega, da je set lista bila občutno preobremenjena z »March Ovf Progress« repertoarjem, pa je v prvem delu koncerta motilo tudi dejstvo, da zvočne karakteristike niso bile najboljše. Če so Wilsona »dvignili« v miksu dokaj zgodaj, v izteku uvodne Mission Profile, pa so znatno daljši čas tehniki potrebovali, da so uredili nekoliko zapackan riffovski zvok obeh kitar. Spredaj je bil najboljši zvok. Takoj spredaj v prvih vrstah. Zakaj? Slišal si namreč dovolj dobro tudi delo klaviaturskega mojstra Richarda Westa.
Kakorkoli. Odlična festivalska izkušnja. Lahko rečemo, da je festival Ciao Luca dostavil na ogled žanrsko izjemno pisano paleto nastopajočih skupin. V začetku je dal priložnost, da se izkažejo na odru silno obetavne in perspektivne domače skupine, za katere vemo, da jih po Severnem delu Italije kar mrgoli, potem pa zabelil repertoar z dvema žanrsko načeloma povsem nezdružljivima bendoma, Threshold in Crucified Barbara. Dve skupini, ki sta vsaka v svojo smer neodvisno izpilili glasbeni lik in delo v unikatna in edinstvena dragulja artizma glasbene obrti. V kolikor bo Ciao Luca festival tudi v prihodnjem letu ponudil tako lep repertoar nastopajočih skupin, se bomo tega festivala z največjim veseljem še naprej udeleževali. Lepo je bilo spoznanje, da je festival drugega dne obiskala tudi kopica pravovernih ljubiteljev težkih in progresivnih zvokov iz Slovenije.
na vrh