Kot je znano bi morali, dne 07.01.2016 nastopiti v Ljubljani Luicidal, derivat razvpitih Suicidal Tendencies, vendar so morali zaradi bolezni v skupini nastop naknadno odpovedati. Potrjena nastopajoča benda, ki bi morala ogrevati občinstvo na tem koncertu, Chicksy Dicks in Uroš, je tako organizator rešil in jima dodelil častno mesto otvoritve nove sezone Kadilnice of Death, kod drugod, kot znova v ljubljanskem Orto baru!
Dogodek je tega večera privabil v Oto bar kompaktno-kremenit ustroj dobro ustaljenih obrazov slovenske metalske scene! Stari kameradi na starih mestih torej. Orto barov inventar slovenske metal scene. Tudi zavoljo dejstva, da je bil večer v spodnjih prostorih kluba namenjen intenzivni rotaciji glasbe zasedbe Motörhead. Vsled spomina na nedavno smrt Lemmyja.
Ne glede na to, da je vsaj polovica, če ne več obiskovalcev, ostala tudi 20. minut preko desete zvečer raje spodaj in poslušala Motörhead, pa se je kakih 50-60 ljudi le odločilo prestopiti po stopicah više, kjer so oder zasedli kontroverzni Uroš. Skupina, ki ji težko nadeneš žanrsko oznako, če sploh. Glede na to, da igrajo glasbo, ki vključuje na nastopih med drugim celo slogovne viže zasedb RHCP in Faith No More, v naslednjem hipu, pa se Uroš spoprijemajo lahko s klasičnim hard rockom, reaggejem in še čim, kot je turbo Balkan folk, ugotoviš, da igrajo izmed vsega naštetega, še najbolje death metal. Torej so v izhodišču le death metalci. Bend je užival. Odklopljen. Celo »načvakan«, česar se je najbolj očitno oprijelo pevca, ki ga je v mnogoterih razpoloženjih odnašalo zdaj sem, zdaj tja. Temu so sledili tudi številni fuši zasedbe med nastopom, kar pa je bend učinkovito prikrival z lucidnostjo in zajebantsko naravo s katero je spravljal v smeh prisotne. Kakorkoli, še vedno atraktivno. A le prvič, ko jih gledaš. Bend se bo moral na neki točki namreč jasno opredeliti kaj hoče. Ali bo ostal v obstoječi špuri priložnostnih burkežev, kjer bo na svoj lucidno bizaren način po pivskih beznicah zabaval trop okajenih poslušalcev, ali pa se bo oklenil definiranega glasbenega sloga in pričel ustvarjati »slogovno prečiščeno« avtorsko glasbo na kateri si bo izklesal prepoznavno glasbeno izkaznico. Predlagam, da se Uroš nadalje poglabljajo v rezbarjenju takšne avtorske glasbe, ki temelji na svetovnem izročilu death metala. Growl je prepričljiv, kitarske fraze se kompaktno sprimejo z njim, prav tako pa ritem linija. Zakaj bi torej Uroš zadrževali svoje neslutene kreativne talente in izgubljali svoj čas v glasbenih algoritmih, ki jih drugi svetovni bendi s svojo profesionalnostjo obvladujejo mnogo bolj prepričljivo?
Za razliko od Uroš, ki so vsekakor poskrbeli za prešerno dozo uvodne zabave, pa so Chcksy Dicks zasedba z EPjem (RockLine recenzija EPja »Obsessed« je na voljo TUKAJ) v žepu, ki so ga tudi predstavili od glave do pete v Orto baru. Kvintet se je predstavil v silno kompaktni in všečno uigrani podobi. Komade je kotalil drugega za drugim in to suvereno, z igro na vso moč. V siju entuzijazma in žara ter v srčnosti željnega dokazovanja. Bend pa je zaključil s svojim nastopom že 20. minut pred polnočjo. Torej je igral dobre pol ure, to je celo manj kot uvodni Uroš. Žal skupina ni pripravila vsaj še treh skladb, ki bi jih lahko umestila v repertoar in z njimi tako zapolnila razpoložljiv koncertni čas. V glavi imam seveda priredbe, če novega avtorskega materiala pač še ni na spregledu. Ljudje, ki so jih Chicksy Dicks resnično spravili v podoživeti galop, so se ravno prav ogreli, ko je vokalist napovedal: »To je bilo to!« Kaj? Halo? Konec? Nikomur nič jasno. Kakorkoli, kratko a sladko druženje s Chicksy Dicks, thrash metal zasedbo, ki se izrazno vseskozi rada spogleduje z zapuščino neminljivih Pantera. Kar je kanček motilo, je le popolna apatija pevca med premori skladb, ki je v teh situacijah nemočno (in smehljajoče) opazoval publiko, kar je delovalo ne le nerodno, pač pa celo smešno. Če so se že kitarske fraze nalezle Dimebaga Darella, upajmo da se bo v prihodnje v pevca naselil vsaj delček nastopaštva Phila Anselma. Srečno fantje!
na vrh