Low Peak Charlie so še eni utrgani fuzionisti, ki razumejo poanto razbijanja žanrskih okvirjev med elementi metala, funka, reggae-ja in hip hipa. Torej ne ravno revolucionarna pogruntavščina, a pristop, ki je na MTVju vžgal v zgodnjih devetdesetih, ko so vzniknile skupine Rage Against The Machine, Red Hot Chilli Peppers, Faith No More, Living Colour. Primorski kvartet je v pridigi naostren in za razliko od »groove« rojakov Elvis Jackson, ne pozna brezbrižja in prodaje »sladkih bučk«. Ponujajo noto jasne politične angažiranosti, v sami izbiri aranžmajev, kot tudi vlogi vokalista Andreja Kreseviča, pa bi lahko za Low Peak Charlie dejali, da so nekakšna posrečeno oddaljena verzija slovenskega odgovora na Rage Against The Machine.
Zasedba je po vsega treh letih delovanja uspela spraviti skupaj studijski prvenec »Kdo bo komu« - RockLine recenzija albuma TUKAJ. Ta relativno kratka časovna perioda potrjujejo sama po sebi, da je kvartet v energiji, razumevanju glasbe in podajanju glasbene ideje, izjemno složnega karakterja in da diha družno, skladno ter enovito na isti valovni frekvenci. Tovarišija je bistvo dolgega in uspešnega partnerskega razmerja, ki ga kvartet izkazuje in ob katerem se lahko nadejamo še veliko dobre glasbe v prihodnje.
Low Peak Charlie so prvi prelomni dogodek svoje, do tega dne prehojene, kariere pospremili z release partyjem v ljubljanskem klubu Channel Zero.Njihova skladba Dol vas dam se je v obliki videa predvajala v obdobju pred izidom albuma obilno na oddajah, ki so učinkovito dosegle množice. Zato ni čudilo, da se je v Channel Zero to pot nabutala neskromna množica preko 150 ljudi, kar je pomenilo, da je bilo tokratno bivanje tamkaj, podobno dregavemu stiskanju, raje kar stikanju, vžigalic v tesni škatlici.
Predvsem je presenetil naval razuzdanih pripadnic nežnega spola, ki so preko ure in 25 minut, kolikor je trajala predstavitev prvenca »Kdo bo komu«, sprožale pravi naval histerične ihte, s svojim spontano kričavim odzivanjem. Nekaj na kar ne naletijo pogosto slovenske zasedbe. Pa vendar! Odlična iztočnica za skupino. V kolikor se ženske nakurijo nate je to osnovni indikator, ki izkazuje, da obstaja lepa možnost preboja navzgor in večjega komercialnega uspeha! Ne le, da fantje posedujejo vražji odrski dinamit, ki ga krasita odlična odrska igra in sama kohezivna interpretacija skladb, pač pa sta očitno nalezljiva »groove« ritmika, kot tudi sama fizična privlačnost štirih odrskih akterjev, tisti skriti adut, ki odpira Low Peak Charlie vrata na stežaj k pridobivanju vse vidnejše prepoznavnosti na rockovskem zemljevidu, s čimer znajo simpatični fantje kaj kmalu preseči tudi okvirje slovenskega ozemlja.
Po slikoviti projekciji zabavnega utripa prehojene poti skupine, zasoljenega s provokativno, neprikrito satiro polne zaušnice posvetila slovenskim politikom v krajšem uvodnem filmu, so fantje malo pred pol enajsto zvečer planili na oder in odprli svoj šov s skladbo »Zidak zidaku«, pardon »Zidar Zidarju«, ki je hipoma razkril osnovno esenco glasbeno lirične pridige te zasedbe. Low Peak Charlie so spreobrnili seznam skladb na albumu in ga priredili v koncertnem repertoarju tako, da so svoj nastop lahko učinkovito stopnjevali iz minute v minuto v zaključni »crescendo«, ki so ga zasolili z vodilnim komadom albuma »Kdo bo komu« imenovanim Dol vas dam, prilili olja na ogenj z izvedbo Rage The Machine priredbe Testify in zaključili svoj sočni nastop s še eno avtorsko« groove« ekspanzijo prvenca imenovano Ostale samo kosti. Zasedba je v dobri uri pokazala, da s peresno lahkoto pooseblja v ednini prepotrebne atribute zdravega zunanjega rock videza, ki združujejo izredno koherenco odrske igre, izvedbeno samozavestno suverenost in pristno podajanje svoje glasbene informacije množicam. Publiki se je dodobra zavrtelo v glavah in pod nogami, to pa je izkazala z gromkimi ovacijami, ki so zahtevale po obveznem dodatku, še lep sveženj minut od skupine, da se vrne na oder in izvede še en dodatek. Česar pa množica ni dočakala, saj mora bend izdati najprej še kak album, dva ali tri...
Bend je v odlični formi. Tako odrski, kot tudi ustvarjalni. »Kdo bo komu« je namreč skupek 12. skladb jasno definirane karakterne vsebine. Ne pozna kraje minut, pač pa vseskozi navdušuje z avtorsko pronicljivostjo in groove dinamiko, blagega dotika dobrodošlega občutka nepredvidljivosti razvoja dogodkov na albumu. S takšnim adutom v rokah,se lahko Low Peak Charlie upravičeno nadejajo polne prosperitete v prihodnje. Naj jim bo fortuna naklonjena, vam pa polagam na srce da si ob prvi priložnosti ogledate enega izmed njihovih z energetsko voltažo in duhovitostjo prepojenih nastopov ter brez oklevanja sežete v žep, da si čim prej priborite izvod albuma »Kdo bo komu«, ki vas bo nedvomno učinkovito zapeljal v nov in znova malo drugačen glasbeni svet. Še nekaj. Poklon ton mojstru, ki je priredil odlične zvočne karakteristike tega večera v klubu Channel Zero, da je ta koncert res iztržil, v svojem osnovnem poslanstvu, polni izkoristek!
na vrh