Sobotni večer, 23. februarja, so že četrtič zapored zaznamovali kalifornijski Mad Caddies, ki z mešanico skaja, punka, rocka, reggaeja, surfa, countryja in swinga zabavajo množice po vsem svetu že od leta 1995. Takrat je namreč šesterica lokalnih surferjev iz Santa Barbare odkrila svoje glasbene sposobnosti, tri leta pozneje (1998) pa so pri založbi Honest Don`s izdali svoj prvenec "Quality softcore", ki je nedavno slavil desetletnico izida. Kasneje jih je pod svoje okrilje vzela založba FatWreck Chords, ki jo vodi legendarni Fat Mike (NOFX).
Koncert, sprva napovedan za ljubljansko Cvetličarno Mediapark, so teden dni pred realizacijo zaradi zahtev Cvetličarne Mediapark, da mladoletnim osebam vstop ni dovoljen, niti v spremstvu starša ali skrbnika, prestavili v Celje, natančneje v Celjski dom. Nespametna odločitev, saj se zaradi take selekcije marsikdo ni mogel udeležiti koncerta. Diskriminacija!
Nekaj čez dvajseto uro so na oder stopili primorski melodični punkrockerji Summerville. Na žalost sem jih zaradi službenih obveznosti zamudila, a po odzivih tistih, ki so bendu prisostvovali, so fantje svoje delo opravili več kot odlično in po slabih odigranih štiridesetih minutah že kar dobro ogreto publiko predali Wilu Ridgeu, ki je novi up kalifornijskega alternativnega country-rocka. Wil Ridge s svojo spremljevalno skupino spremlja Mad Caddiese na njihovi evropski turneji, ob enem pa je to tudi prva Ridgeova turneja. V Celju je na oder stopil ob enaindvajseti uri in petnajst minut. V petinštiridesetih minutah je zaigral vse svoje pomembnejše komade, ki se nahajajo na leta 2005 izdanem debitantskem albumu z naslovom "Painful" - Rooftops, Karina, Devil`s Toenail, My Smile in druge. S svojim z energijo nabitim nastopom in besedili, polnimi predstav in čustev, je pripravil teren za zvezde večera – Mad Caddies.
Luči so ugasnile, dim je zakadil oder in dvajset minut čez deseto, ko so Caddiesi vžgali prve rife, je množica najstnic in najstnikov pod odrom dobesedno ponorela. Če ne bi varnostniki pri ograji dobili dodatne okrepitve roadijev in ostalega crewa, bi se le ta podrla, pod seboj pa pokopala novinarje in fotografe, ki so se pod odrom trudili za najboljši posnetek. Kot vedno lahko na takih koncertih slikaš samo prve tri komade. Če pa imaš v rokah namesto profesionalne "mašine" navadnega "trotlca" lahko samo upaš, da bo ratala kakšna dobra fotka.
Fantje so za začetek vžgali komad z zadnjega ploščka "Keep it Going" (2007) – Reflections. Publiki se je trgalo, na plan prišli vsi tisti živalski nagoni, ki so bili toliko časa prikriti. Road Rush, Tired Bones, Hound Bound so vse to zvabili na dan, fantje so žgali komad za komadom, brez odvečnega govoričenja med njimi. Norija ni niti za trenutek popustila, le vročina je bila iz sekunde v sekundo večja. Vrhunec večera je bil, ko so Caddisi vžgali Silence in Monkeys, čeprav je med slednjim malo zatajil Chuckov mikrofon in se ga nekaj sekund ni slišalo peti, pa tudi Chuckova obrazna mimika je povedala svoje.
Po približno eni uri so fantje še vedno žgali "na polno", množica pa je še vedno rajala kot ob prvem komadu, le da je poleg pijače tekel tudi pot, saj je bila vročina v dvorani neznosna. Publika ni fantom pustila niti kratke pavze, saj so jih družno priklicali nazaj. We want more!
Fantje so se vrnili na oder, sledilo je za odtenek mirnejše nadaljevanje s komadi predvsem z zadnje plošče The Dirge in Backyard. Končno sem prišla tudi sama na svoje, ko so se zaslišali rifi Macho Nachos. Za njim pa je publika v en glas zapela "Drinking for eleven, that's just what I do, When I'm not with you, My heart goes to bed …" Parčki okoli mene so se objeli in v ritmu zaplesali. To je bil eden najlepših trenutkov večera. Caddiesi so večer v Celju sklenili s komadom Preppie Girl.
Ko so se Caddiesi po uri in pol poslovili, se je dvorana v trenutku izpraznila in marsikdo je zamudil še tiste sladke trenutke po koncertu, ko je Keith Douglas dajal avtograme in se fotografiral s feni oz. bolje rečeno s fenicami, saj so bile te v veliki večini. Žur se je nato nadaljeval v lokalnem Metropolu, kamor je po koncertu prišel tudi band.
Kljub začetnim zapletom s Cvetličarno, ko je bil že cel koncert pod vprašajem, se je vse dobro izteklo. Odlična organizacija, strpni varnostniki, le ozvočenje je bilo malce slabše. Je pa res, da tudi dvorana ni primerna za takšne koncerte. Mad Caddies niso pustili publike ravnodušne!
besedilo in fotografije: Lea Lesar
na vrh