Pat Travers je konstanta in garant velike izrazno bogate glasbene izpovedi. Je legenda rocka, utrjenega s titansko vzmetnico bluesovskega žara. Nastopi Pata Traversa veljajo za pojem izjemno hrupne in z energetsko voltažo prelite izkušnje. Dve kitari, obe vroči na preži, ki sunkovito izmenjujeta solaže skozi perfektno usklajeni dialog! Obe prašita hrupne fraze, podprti pa sta z reaktivno dinamično in topovsko zapakirano ritem sekcijo. Ospredju instrumentalnega ogrodja pa poveljuje liku kvarteta edinstveni vokalni karakter možato robate statue, grleno opasanega in desperado pristopa Pata Traversa. Travers pa ostaja še naprej zvest signaturi modela kitare znamke P.R.S., ki ga uporablja Carlos Santana. Tako kot naš kitarski as Franci Zabukovec.
Po dveh letih se je mož vrnil v Vrbo na Koroškem in tamkajšnji sedaj že kar legendarni klub Bluesiana Rock Cafe. Pa je to pot Pat s svojo ekipo naletel na pol manjši obisk, glede na tistega, ki smo ga zabeležili ob njegovem prejšnjem obisku Bluesiane. Od tod tudi neljubo dejstvo, da se mož s podaniki na odru ni prikazal pred deseto zvečer. Ekipa ostaja nespremenjena. Poleg Pata Traversa ostajajo v ekipi torej še naprej tudi briljantni bobnar Sandy Gennaro, basist Rodney O'Quinn in nič manj fenomenalni kitarist Kirk McKim.
Po dveh letih, ki sta pretekli od našega zadnjega srečanja z legendarnim kanadskim glasbenikom, pa Pat Travers ni stal križem rok. Najprej je v letu 2012 izdal album priredb, ki ga je poklonil legendam bluesa z naslovom »Blues On Fire«, letos pa je sredi leta izšel povsem novi studijski album zasedbe Pat Travers Band z naslovom »Can Do«. Slednji je bil zavoljo njegove aktualnosti tudi »krepčilno« predstavljen na koncertu v Bluesiani.
Začetek novega druženja s Patom Traversom je odzvanjal naravnost sanjsko. S pregrešno rock 'n' roll zbadljivko z njegovega drugega studijskega albuma »Making Magic« (1977) imenovano Rock 'N' Roll Susie, magija pa je skozi še dva legendarna singla tega častitljivega glasbenega veterana, ki sta zaporedoma odjeknila v izvedbah skladb Heat in The Streat z istoimenskega studijskega albuma (letnik 1978) ter za njim zagrizenega avtorskega standarda Crash and Burn prav tako iz istoimenskega albuma (letnik 1980), le naraščala.
Kvartet je znova razorožil peščico prisotnih z izjemno uigranostjo in fantastiko izjemne odrske koherence. Predvsem sta v pikolovski uigranosti vidno briljirala Pat in Kirk, ki sta se s peresno lahkoto sprehodila skozi nekatere zahtevnejše pasaže in kitarske ornamente, ki sta jih (tudi) v tercah občasno podvajala, predvsem pa sta imponirala vsak s svojimi vrhunskimi solističnimi vložki. Oba sta skvašena iz povsem drugačnega testa. Travers je predstavnik stare šole, ki jev navdahnjenosti obdelal prav vse genije, ki so postavili blues na noge, medtem ko je nekaj let mlajši McKim osupnil z izjemno natančnostjo ultrasonično hitrih solističnih eskapad, ki jih je tresel preko nastopa v Bluesiani, ob tem pa postregel izkustvo vzdrževanja izjemne kontrole nad sleherno noto, ki jo je prečesal vzdolž kitarskega vratu. Traversov znameniti robati vokal je tresel zidove in okna Bluesiane, ko je mož odživel strasti in emocije skozi verze. V repertoarju je zadržal odlično »Making Magic« mini epsko suito Stevie, kjer je še posebej prišla do izraza prej opisana dlakocepska usklajenost obeh kitaristov. Ta skladba je pričarala definitivno enega vrhuncev koncerta. Ponuja namreč idealno sredinsko hojo med prvinami blues glasbe in vključevanjem melodij vpeljanega neo-klasicizma (izmed novih skladb, bi za takšno razglasili prav naslovno skladbo albuma »Can Do«). Mini epska suita, ki se lahko kosa s tovrstno aranžiranimi suitami klasične povesti rock 'n' rolla kot sta Love To Love (UFO) ali Stairway To Heaven (Led Zeppelin). Glasnik časov zlate dobe sedemdesetih.
Repertoar je Pat obtežil z obiljem novih skladb, med katerimi sta prijetno »vetrili« repertoar zlasti lahkotnejša in izdatno spevna Diamond Girl (izpeljana iz G dura), pa kanček mračna, a togotno ozaljšana naslovna skladba albuma. Pat je po pričakovanju vklučil v repertoar tudi izvedbe priredb drugih izvajalcev. Tako je znova odigral svoja osebna favorita in sicer znamenito Hendrixovo Red House, nadvse posrečeni povzetek izvirnika Ray Charlsove I've Got News For Ya, pa Blind Willie McTellovo Statesboro Blues, ki jo je Travers posnel že za svoj samostojni studijski album »Making Magic« (1977).
Ko se je ekipa štirih mojstrov zavihtela v pričakovani vseobsegajoči Traversov hit Snortin' Whiskey, Drinkin' Cocaine, je bilo jasno, da se koncert preveša v svoj konec. Še znamenita Boom Boom (Out Go the Lights) s prvenca »Pat Travers« (1976), ki je predelava izvirnika Little Walterja, pa se je kvartet poslovil z odra. V uri in deset minut. Kvartet je valil komad za komadom. Brez mnogo govorjenja. Pravzaprav ni imel Travers niti komu kaj dosti govoriti, saj je bil obisk žal resnično porazen. Po nekaj gorečnih odzivih in osamljenih zahtevah za dodatkom, se je kvartet še enkrat pojavil na odru, Pat pa je napovedal izvedbo skladbe, ki je vključena na njegovo kompilacijo predelav imenovano »Blues On Fire«, sicer odlično re-interepretirano Black Dog Blues (orig. Blind Blake).
Koncerta je bilo hipoma konec. Ura in dvajset minut. Nič več. Nemara je gre za Traversov standard te aktualne turneje, nemara pa je mož skrajšal namerno repertoar zavoljo dejstva, da je bil obisk resnično izpod sleherne kritike. Fantje prašijo torej z nezmanjšano močjo. Pat Travers, ki je v letošnjem letu nadel na pleča 59. križ, je sicer močnejši tudi za kak kilogramček, to sicer pride samoumevno z leti, a njegov vokal, odrska karizma, njegov čvrst in impozanten odrski razkorak velike samozavesti in fantastičnega fokusa ne ugašajo. Zaščitni znak prekleto hrupne blues rock udarnosti ostaja v rokah tega vrhunskega glasbenika tako še naprej zveličan in neomadeževan. Želimo si torej novih srečanj z enkratnim Patom Traversom in njegovo izbrušeno ter prekaljeno ekipo treh spremljevalnih glasbenih matadorjev. Pri Traversu je vselej tako, da v izjemni rušilni hrupnosti, ki jo postreže na klubskih koncertih, posledično prav rad vzbrsti občutek, kot da je klub ob koncu koncerta ovil v gost dim, če ga že ni zakuril do tal. Mojster ostaja mojster. Naj njegov kreativni duh in radost do nastopanja tudi v času artistične zrelosti nikar ne popuščata!
na vrh