Drugi dan poletnega festivala Summer Rock, ki vsako leto poteka v Trstu je po nepozabnem druženju s Three Friends, ki so poskrbeli za kratkotrajno oživitev legendarnih Gentle Giant, postregel z obiskom še ene legende iz zlatih časov progresivnega rocka. Ken Hensley je med ljubitelji rock glasbe najbolj zaslovel kot nepozabni Uriah Heep klaviaturist, ki je bil v najboljših časih te kultne skupine tudi glavni avtor njihovih besedil in pisec večine glasbe, občasno pa tudi pevec in spremljevalni kitarist.
Hensley, ki je svojo solo kariero začel še kot član Uriah Heep s ploščama »Proud Words On a Dusty Shelf« iz leta 1973 in »Eager To Please« iz leta 1975, pa ni poznan samo kot prvovrsten glasbenik, temveč tudi kot oseba z močnim egom, ki je leta 1980 nekoliko užaljen zaradi tega, ker preostali člani niso samoumevno sprejemali njegovo vlogo najpomembnejša tvorca glasbe ter nezadovoljen z nadaljnjo zvočno usmeritvijo skupine zapustil dolgoletne tovariše ter se podal na samostojno pot. V tem času je nanizal nekaj bolj ali manj solidnih albumov, za kratek čas sodeloval s floridsko skupino Blackfoot, se za stalno preselil v Španijo ter se uspešno pozdravil kokainske odvisnosti, kar je kompenziral z nenadno pridobljenim religioznim zanosom s katerim svojo koncertno publiko na vso srečo le redko vznemirja. Ken, ki je maja letos izdal nov album z naslovom »Love & Other Mysteries« ponavadi ne naredi veliko koncertnih nastopov izven Velike Britanije, zato je bil njegov prihod, še posebno po vesteh o njegovi skorajšnji upokojitvi, zares lepo presenečenje.
Za ogrevanje so v vlogi predskupine poskrbeli Italijani Garden Wall, ki so bili s svojo obliko mračnega in tehnično usmerjenega prog metala pod zaznavnim vplivom Dream Theater in Opeth precej nenavadna, a vsekakor solidna izbira. Prog metalski kolektiv z jazzovskimi tendencami, ki deluje že od konca osemdesetih in je do zdaj posnel že osem plošč je številne ljubitelje hitrih in hrupnih kitar navdušil z virtuoznostjo glavnega kitarista Raffaella Indrija pri katerem se je slišalo, da je rasel gor ob poslušanju Joeja Satrianija. Pevec/ritem kitarist in šef skupine Alessandre Seravalle se ponaša z razmeroma brutalnim pevskim pristopom, ki pa se je dobro prilegal večinoma satiričnim, družbenokritičnim besedilom s pogosto uporabo šaljivih, črno-humoresknih metafor in vzporednim duhovitim improvizacijam. Vsekakor skupina, ki si zasluži pozornost vseh ljubiteljev tehnično izpopolnjenega prog metala. Mimogrede, ime Garden Wall ni ravno najbolj originalno, a pripada slavni zapuščini, saj se je tako sredi šestdesetih imenoval prvi skupni band Petra Gabriela in Tonya Banksa preden sta združila moči z Mikeom Rutherfordom in Anthonyem Phillipsom, članoma banda The Anon, na kar so se skupaj preimenovali v Genesis.
Po slovesu Garden Wall je na oder prikorakala peterica neznanih obrazov skupaj z dvema spremljevalnima pevkama srednjih letih. Šlo je seveda za Kenov spremljevalni band Forever Free. No, po njihovem prihodu smo vendarle dočakali tudi dobro znano pojavo v spranih kavbojkah, ki z leti vse bolj spominja na ostarelega indijanskega poglavarja ali še bolj ustrezno zanj, čarovnika, čeprav si z barvanjem las poskuša povrniti nekaj mladostnega imidža. Ken je na zadovoljstvo večine izmed prisotnih v tem večeru izvajal izključno Uriah Heep klasike in se rajši izognil solo stvaritvam. Mnogi so upali na kakšno presenečenje z izvedbo kakšnih 'pozabljenih' standardov, katerih Heep že dolgo niso izvajali, a Ken nas z izjemo precej slabo odpetega bisera »Sweet Freedom« ni presenetil s čim posebnim. Za otvoritev je izbral večno kavbojsko lajno »Stealin'«, katero ni uspel osvežiti niti dolg orglarski uvod v katerega je vrgel glavni motiv »Demons And Wizards« (1972) klasike »Rainbow Demon«. Ken je v tem večeru uporabljal Hammond orgle, katere mu je posodil priznani tržaški klaviaturist Alex Falcone, član 'tribute to' Uriah Heep skupine Sweet Lorraine.
»Circle Of Hands« je bila ena izmed redkih Heep klasik, ki se je Kenu in njegovim spremljevalnim tovarišem kot celota kar dobro posrečila in obudila magijo Hensleyeve nekdanje skupine. Na hitro rekrutirana italijanska spremljevalna zasedba ni izpolnila pričakovanj, saj pogostokrat ni bila kos izzivom, kar še posebno velja za pevca, ki je moral kar naprej gledati na liste z besedili in se včasih že kar naravnost mučil z neuspešnimi vokalnimi interpretacijami. Še srečo, da sta mu pomagali dve italijanski spremljevalni vokalistki, ki sta zelo dobro opravili svoji nalogi. Pohvaliti je treba tudi glavnega kitarista, ki je prepričljivo odigral vse zahtevne solaže v originalni izvedbi Micka Boxa, medtem ko basista 'poje' Trevor Bolder za 'malo malico'. Tudi Kenova vokalna forma ni več to kar je bila nekoč in visokih leg že dolgo ne more več dosegati, kar je številne, ki tega niso pričakovali kar precej razočaralo. »Sunrise« je bila, presenetljivo, ena izmed redkih izvedb Heep klasik, kjer je vokalna interpretacija glavnega pevca, ki je še vedno kukal na zvitke z besedili, izpadla suvereno tudi kar se tiče petja visokih leg.
Med »July Morning« so celo zamočili z interpretacijo zaključnega dela in po 'zaslugi' zmedenega glavnega pevca, katerega je Hensley nekoliko začudeno pogledal, še enkrat ponovili že slišan verz, kar nazorno govori o uigranosti te Kenove na hitro skupaj zbobnane zasedbe. Sredi koncerta je Ken 'nagnal' svoje tovariše z odra ter se z električnim klavirjem pred seboj lotil samostojne izvedbe dveh zimzelenih Heep balad, »Wise Man« ter »Rain« s čimer je vsaj nekoliko želel omiliti šepajoč nastop svojih spremljevalnih tovarišev. Po inštrumentalni interpretaciji obema izvedbama priljubljenih balad ni bilo nič moč očitati, a kaj ko je Kenov sicer še vedno melodični vokal z leti izgubil nekdanjo izpovedno moč in globino, čeprav je nekaj nekdanjega zanosa še vedno ostalo. Leta so žal opravila svoje.
Kenny se hočeš nočeš ni mogel izogniti izvedbi enega najbolj znanih Heep zimzelenov »Easy Livin'«, ki ne sme manjkati na nobenem koncertnem ali studijskem naboru Heep klasik, pa čeprav ga marsikdo izmed zbranih pod odrom ne bi prav nič pogrešal. Od akustično zasoljenih Heep klasik je v tem večeru še najboljše, dovolj suvereno izpadel priljubljeni »The Wizard« pri katerem je pri petju po običaju ves čas pomagala publika. Zaključek rednega dela s Kenovo najbolj znano Heep klasiko »Lady In Black«, katero je izkoristil za skupno prepevanje s publiko, je bil več kot pričakovan in ni postregel s kakim presenečenjem. Največji zanesenjaki v prvih vrstah so med namerno gromoglasnim prepevanjem refrena Kennya skorajda preglasili, kar je sam z nasmeškom takoj opazil. Temu je sledil obvezen prvi dodatek z vokalno vnovič precej shizofreno verzijo »Gypsy«, čeprav se je glavni kitarist vnovič izkazal z interpretacijo Boxovih solaž, medtem ko je Hensley kot ponavadi briljiral na hammondkah. Koncert je bil s slabo eno uro in pol trajanja ter precej predvidljivim drugim dodatkom v obliki »Look At Yourself« mnogo prekratek, a Ken je bil pri svoji odločitvi, da nas jadrno zapusti neizprosen.
Ujeti nastop Kena Hensleya je velika redkost in po tej plati je bilo druženje s 'čarovnikom', kateremu leta, kar se vokala tiče, žal niso prizanesla, zares lepo koncertno doživetje z neizbežno avro nostalgije. V prihodnosti pa ne bi bilo slabo, če bi dobro premislil pri izbiri spremljevalne koncertne zasedbe, zlasti kar se glavnega pevca tiče ter morda k sodelovanju vnovič privabil legendarnega Johna Lawtona.
na vrh