Ameriška deathcore skupina Carnifex je svoje praznovanje 10 let obstoja podaljšala tudi na klubske nastope. Letos je namreč skupina pred trenutno turnejo nastopila tudi prvič na festivalu Metaldays. A sam obisk na festivalu ne odraža najbolje popularnosti skupine, tako da je ponovno nastopil čas, da skupina prepriča v manjši dvorani. Tokrat celo v dvorani Gala Hale na Metelkovi in ne v Šiški, kjer so nastopili že nekajkrat.
Kot prvi so sobotno brutalizacijo pričeli avstralski Boris the Blade, ki so skušali s hitrimi skladbami in breakdowni prepričati, da so nekaj posebnega. A zelo hitro se je izkazalo, da so Boris the Blade le še en deathcore bend brez kakršnihkoli posebnosti. Vse je zvenelo že precej zlajnano, še posebej, ko je prišlo do posiljenih breakdownov. Ritem sekcija sicer premore nekaj zanimivih predelov. A največji problem je bil bolj vokalist zasedbe, ki je želel s svojim »emocionalnim« nastopom prepričati, tako da se je enkrat z mikrofonom sprehodil pod oder in pel svoje kitice udeleženim direktno v obraz. Boris the Blade očitno investirajo veliko v nastop, a v glasbo pa očitno premalo.
Sanfranciška zasedba Fallujah je na oder Gala Hale stopila že tretjič in seveda ponovno navdušila. Tokrat je bil tudi zvok soliden, tako da se je razločilo glasbila. V svojem kratkem nastopu so Fallujah predstavili skladbe z obeh albumov, odigrana pa je bila tudi noviteta Abandon, ki se bo nahajala na novem albumu, ki izide v prvi polovici leta 2016. Fallujah so nedvomno posebneži, skupina precej zvito predstavlja ekstremen metal s tem, ko je v tehnični death metal vpeljala black metalske prijeme ter razne klaviaturske dodatke, kar vse skupaj dela še bolj prebrisano. Fallujah so z drugim albumom The Flesh Prevails (recenzija TUKAJ) pokazali, da so napredni, nepredvidljivi in brutalni. Njihove nenavadne strukture in ritmični preobrati so poskrbeli, da je publika, ki je želela vrteti lasišče, težko sledila glasbi. Čeprav je bil nastop Fallujah dokaj kratek, se je v tem času dalo navdušiti nad atmosferično in brutalno glasbo skupine, pri kateri je izstopalo poleg razgibane ritmike tudi virtuozno soliranje, ki se spogleduje z današnjim tehničnim death metalom. Če se bodo Fallujah držali svojih smernic, si lahko od njih še veliko obetamo.
Pri Within the Ruins se je zvočna slika malce zasukala. Skupina, ki je promovirala lanskoletni izdelek Phenomena (recenzija TUKAJ), je sicer tehnično podkovana, a ne v takšni meri kot Fallujah. Njihove skladbe so bolj preproste in bolj usmerjene v publiko, ki si lažje zapomne refrene in zraven tudi kaj pomiga. K temu dodatno pripomorejo še breakdowni, ki na srečo niso tako konvencionalni kot pri drugih deathcore skupinah, tako da se lahko o Within the Ruins govori kot o skupini, ki želi pokazati nekaj novega. Še bolj kot breakdowni pa so v ospredju občasni sinkopirani riffi, ki spominjajo na kakšne melodije video iger iz devetdesetih. Čez sam nastop se ni kaj pritoževati, uigranost je nedvomno dobra, bobnar tudi v živo pokaže veliko spretnosti, vokalist Tim Georgen pa lepo spodbuja publiko k norenju. Edina težava je v tem, da je bilo kar nekaj kitar nasnetih dodatno, kar ne daje neke originalnosti. Dodatna kitara bi verjetno celotno sliko popestrila.
Carnifex so tako kot vedno nastopili suvereno in brezkompromisno. V pičli eni uri so predstavili svoj best of vseh petih albumov kariere. Predvsem so bile skladbe hitre, ki jih je prekinil kakšen kratek breakdown. Skupina namreč že s svojim merchandisom promovira, da igrajo izključno death metal, o čemer pravijo slogani »Defend death metal« ali preprosto in klišejsko »Death fuckin' metal«. Carnifex očitno ne želijo biti označeni le kot deathcore, ker je to mnogokrat poniževalno, obenem si verjetno želijo svojo glasbo približati tudi večji publiki, česar pa na tokratnem koncertu niso dobili.
Sama forma skupine je dobra. Kakšnih odklonov ni bilo zaznati, vokal Scotta Lewisa je močan, ritmični pa tudi ni pešanj. Tudi sama energije skupine je več kot na nivoju, čeprav sta kitarista na čase malce statična. Carnifex so torej predstavili svoj death metal, ki so ga skušali z zadnjim albumom Die Without Hope (recenzija TUKAJ) nadgraditi s tem, ko so vpletli še elemente black metala. Vsekakor se je pojavila težnja po napredku, a kaj pretirano pretresljivega ni bilo. Publika je ves čas divjala, tako da je bilo kljub mrazu zunaj v dvorani prijetno toplo. Carnifex kot glavna skupina postanejo malce naporni. Prime se jih sindrom Obituary ter thrash metal revival skupin. Zadeve postanejo suhoparne in predvidljive. Ni nobenega presenečenja več, temveč je vse narejeno po istem kopitu. Tu niso pomagale niti skladbe na osemstrunskih kitarah, niti občasne solaže. Mogoče pa so predhodne skupine pokazale preveč in so malo zasenčile Carnifex, ki so bili zgolj povprečni in nič več.
Ne glede na vse, so Carnifex v Gala Hali pokazali, da se v desetih letih niso prav nič postarali in da imajo pred sabo še veliko, če bodo vztrajali in seveda igrali tudi v manjših dvoranah.
na vrh