V Bluesiani smo si četrtič v zadnjih petih letih ogledali nastop legendarnega bobnarja Carla Palmerja, ki je na začetku sedemdesetih zaslovel kot član britanske progresivnorockovske atrakcije Emerson, Lake & Palmer (skrajšano ELP), marsikdo pa ga ima v čislih tudi zaradi njegovega članstva v superskupini Asia, kjer je v osemdesetih užival največji komercialni uspeh svoje bogate glasbene kariere. Gospod Palmer se je od devetdesetih dalje, ko so bili največji uspehi že preteklost, navadil nastopati v precej skromnejših dvoranah, zato mu že dolgo ni prav nič pod častjo nastopiti v glasbenih klubih, kjer si ga včasih ogleda tudi manj kot šestdeset obiskovalcev. Približno toliko ljudi se je namreč ta večer zbralo v Bluesiani, kar pa Carla, kitarskega virtuoza Paula Bielatowicza in baskitarskega mojstra Simona Fitzpatricka, ki sicer prisega tudi na Chapman stick, niti malo ni zmotilo, da ne bi vnovič poskrbeli za vrhunski koncertni nastop v katerem smo se prisotni dodobra naužili nekaterih nepozabnih ELP standardov, pa tudi kakšno presenečenje se je znašlo vmes.
Carl, Paul in Simon so svoj nastop odprli s prvim dejanjem nepozabnega superepa »Karn Evil 9«, kar je v zadnjih letih že postal skorajda tradicionalen uvod v Palmerjev nastop. Inštrumentalni velemojstri, katerih velika posebnost je v tem, da kitarist Bielatowicz istočasno nadomešča klaviature Keitha Emersona ter kitaro Grega Lakea, kar je izredno težko opravilo, je začela svoj nastop na silovit način. Že takoj po prvi izvedbi pa je prišlo do krajšega neljubega zapleta med Carlom in tonskim mojstrom za mešalno mizo. Legendarni bobnar je namreč trdil, da ni bilo slišati sekvencerja, medtem ko je tonski mojster trdil ravno nasprotno. Na koncu sta vendarle dosegla soglasje in koncert je lahko nemoteno stekel dalje. Interpretacije ELP standardov v izvedbi Palmerjevega banda, kjer kitara nadomešča klaviature in kjer ni prostora za vokal, vselej zvenijo zanimivo in osvežilno.
Edina skladba, ki je izvirala iz kasnejšega, manj uspešnega ELP obodbja je bila v tem večeru »Romeo & Juliet«, katero je originalno napisal Prokofjev na kar nas je Carl opozoril tudi pred izvedbami drugih del, ki originalno pripadajo mojstrom klasične glasbe, vendar so jih ELP pred 'davnimi časi' preoblekli v progresivnorockovske 'srajčke'. Bielatowicz, ki je med solo nastopom odigral nadvse subtilno verzijo Debussyeve »Claire de Lune«, je imel spet polne roke dela z interpretacijo originalnih Emersonovih klavirskih in sintetizatorskih tekstur. Njegov solo nastop je nekoliko zasenčil Fitzpatrickov solo podvig, ko je na Chapman sticku na izjemen način odigral Toto hit »Rosanna«, ki je nadomestil »Stairway to Heaven« ter »Bohemian Rhapsody« iz preteklih let. Več navdušenja s strani publike je bilo samo še med Carlovim solo nastopom.
Bobnarski velemojster in njegova zvesta pajdaša sta nas v tem večeru med drugim razveselila tudi z »Bitches Crystal«, ELP klasiko iz 'pradavnine', ko se je zdelo, da legendarni trio ne bo mogoče zaustaviti. Ljubitelji udarnejših zvokov so se prav gotovo najbolj razveselili nad togotnim »The Barbarian« in rušilnim »Knife Edge«, ki sta dobro razgrelia vzdušje v sicer skromno obiskanem klubu s čimer pa si Palmerjev band ni niti malo belil glave. Največje presenečenje v tem večeru je bila prav gotovo nadvse slikovita priredba King Crimson klasike »21st Century Schizoid Man«, kjer so bile saksofonske pasaže zamenjane z duhovito zvenečimi vah-vah efekti. 'Shizoidnega človeka 21. stoletja' je Carl napovedal kot tisto, 'premierno' skladbo, katero so ELP odigrali, ko so prvič začeli z vajami, davnega leta 1970. Manjše presenečenje je bila tudi izvedba 'patriotskega' zimzelena »Jerusalem«, pri katerem nas je Carl spomnil, da je bilo njegovo predvajanje, ko so ga ELP leta 1973 želeli izdati v obliki singla, zaradi banalnega razloga onemogočeno s strani britanske radijske postaje BBC.
Žal v tem večeru nismo slišali postapokaliptičnega superepa »Tarkus«, ampak razlogov za žalovanje res ni bilo mogoče iskati, saj je Carlov band na izjemen način odigral slovito mojstrovino Carla Orffa »Carmina Burana« ter to nadgradil z dobrih 23. minut dolgo verzijo mojstrovine »Pictures at an Exhibiton«, kjer so oživele razgibane zvočne podobe, katere si je nekoč zamislil sloviti skladatelj Musorgski. Ta izvedba je bila seveda utemeljena na prvem ELP koncertnem albumu iz leta 1971, ki se še dandanes uvršča med njihove največje mojstrovine. »Fanfare For the Common Man« je nekako predstavljal logičen zaključek rednega dela nastopa z obveznim Carlovim solo nastopom potem, ko sta se Paul in Simon (začasno) poslovila z odra. Carlov bobnarski solo je bil, kot vedno, 'z drugega planeta' in praktično nemogoče je opisati na kakšen način je brez predaha 'obdeloval' svojo bogato bobnarsko postavitev. Za veliki finale je Carlov band v dodatku odigral The Nice klasiko »Nutrocker«, ki v originalu seveda pripada Čajkovskemu, kasneje pa so to verzijo radi izvajali tudi ELP, še posebno v svojih zgodnjih letih, ko še niso imeli veliko originalnega materiala.
Sleherno druženje z bobnarsko eminenco Carlovega kova je nepozabno doživetje, saj so njegove interpretacije ELP zimzelenov edinstvene in prava pašasa za ušesa, medtem ko blagodejno vplivajo tako na telo kot duha. Lepo je bilo videti, da se je Carlov band po začetni zadržanosti in prej omenjenemu, neljubemu pripetljaju vendarle sprostil in izvedel nastop ob katerem je uživala tako publika kot sam band. Vnovična ELP združitev je žal vse bolj znanstvena fantastika, zato je trenutno najbolj pristno koncertno doživetje njihove glasbe ravno ogled nastopa The Carl Palmer Band-a.
na vrh