Kar je ostalo na pogorišču velikanov progresivnega rocka, ene najbolj zanimivih, najbolj vznemirljivih skupin oziroma tistih rock formacij, ki jih lahko mirne duše uvrstimo med pionirske ali kar inovatorske, to so Emerson Lake & Palmer, pooseblja danes trio imenovan Carl Palmer ELP Legacy. To je tisti znameniti »P« v kratici ELP in pripada gospodu Carlu Palmerju. Eden najbolj cenjenih in prepoznavnih bobnarskih virtuozov planeta, ki je v letošnjem letu napolnil okroglih 65. let, je v relativno kratkem času obiskal še tretjič Vrbo na Koroškem in klub Bluesiana Rock Cafe. Očitno bobnarskemu velikanu silno godijo mala intimna klubska prizorišča. Zadnja leta ohranja torej svojo kreativnost v triu, ki ga zapolnjujeta še kitarski virtuoz Paul Bielatowicz in nič manj spretni basist Simon Fitzpatrick.
Bluesinaa je po novem nekoliko prestavila urnik koncertov, tako da se ti pričenjajo vsaj uro prej. Natanko ob pol devetih zvečer, se je veliki Carl Plamer v družbi dveh mnogo mlajših spremljevalcev sprehodil skozi prostore kluba, ki ga je tokrat obiskalo le kakih 50 progresivnorockovskih zanesenjakov, ki pa nikakor niso skrivali svoje gorečnosti.
Za uvod so Carl Palmer ELP Legacy izbrali pravi buditeljsko koračnico, z namenom, da korenito prečistijo slušne poti prisotnih, saj so se lotili Wagnerjeve Ride of the Valkyries, iz njegovega dela oziroma tetralogije »Nibelunški prstan«. Koncert so odprli ognjevito in v skladu s pričakovanji z visoko in strumno napetostjo vseh razpoložljivih mišic. Palmer je tokrat pustil oba gonga doma, že tako ali tako so njegovi bobni skorajda štrleli preko roba malega odra Bluesiane. Hrupen kar se da, je prejel dodatno podporo v Bielatowiczeve strupeno nadistrorzirane kitare in občutek je bil podoben, kot pred dvema letoma, ko je tu nastopil Palmer zadnjič. Bodo stene, strop in ostrešje vzdržali od vseh teh vibracij velike odrske eksplozivnosti? Trio je že uvodoma razvil izjemno hipervirtuoznost, ki je jemala dih. Tudi druga točka je presenetila večino, ki je pričakovala uvodni napad z ELP klasikami. Trio se je odločil izvesti delo francoskega skladatelja Jean-Philippe Rameau-a z naslovom Rondeau Des Indes Galantes, v tretji skladbi pa je publika izdatneje oživela, saj jo je trio udaril naravnost z Welcome Back My Friednds, prvim delom legendarnega ELP epa »Karn Evil 9«.
Naj se za hip pomudimo ob urni razlagi kako lahko trio brez Hammond orgel sploh izvaja ELP klasike? Vse Emersonove (Hammond, moog, modular) linije, pa tudi vokalne Grega Lakea, so adaptirane za igro kitare in bas kitare. Najtežje breme prevzema na svoja pleča kitarist Paul Bielatowicz, pri čemer ga skrbno dopolnjuje Simon Fitzpatrick. Slednji je tega večera oprtal na svoja pleča tudi Chapman Stick, ki mu je prišel prav, ko je skozi vah efekt držal vse vokalne linije presenetljive uvrstitve v repertoar tega večera. Izvedbo klasike 21 Century Schizoid Man. Palmer je uvodoma pred izvedbo te točke povedal, da ko so ELP nastali, so v začetku neprenehoma igrali omenjeno King Crimson klasiko. Še pred tem pa so toliko bolj presenetili, saj so zaigrali adaptacijo Holstove mračne Mars God of War, po navdihu King Crimson, vsekakor pa se verzija tria nikakor ne more kosati z apokaliptičnostjo verzije King Crimson. Vsi metalci med večinoma sivolaso publiko so se najbolj razživeli ob zvokih ubijalskih simfoničnih progrockovskih rušilcev »Barbarian« in »Knife-Edge«, kjer je Emersonovo divjaško zabadanje nožev med tipke uspešno zamenjalo razdraženo rezgetanje Bielatowiczeve električne kitare.
Palmer se nikakor ne da. Pri svojih krepostnih 65. letih ohranja izjemno vitalnost. Je neverjetno hiter in precizen. Razvijal je izjemno rušilnost, izjemno potenco. Igral je kot da bi igral zadnjič. Izredno zahteven repertoar je trio v zahtevnosti izvedbe zgolj stopnjeval iz minute v minuto koncerta. Večer je dosegel vrhunec oziroma finalni krešendo, kjer je Palmerju pripadla zaključna solaža v adaptaciji dela skladatelja Aarona Copelanda Fanfare for a Common Man, publika pa je z bučnim aplavdiranjem izvabila v dodatku od tria še drugo adaptacijo Copelandovega dela. Hoedown seveda. Vožnja po zapuščini ELP torej brez zavor in vsebinskih odtegljajev. Prav v teh adaptacijah del klasikov so ELP pravzaprav predrzno povedano uvozili v klasiko vrste punk ekscesa. Le da so znali igrati. Prekleto dobro igrati.
Vsi smo seveda vneto čakali na Tarkusa. Tega je band zaigral v celoti. Pri tem si je pomagal z nekaj malenkostnimi programskimi vzorci, ki so prihajali z mešalne mize (recimo uvodni ton). Popolna fantastika. Trio je izredno zahtevno točko izpopolnil v adaptaciji glede na izvirnik maksimalno. Prav v tej točki sta si Fitzpatrick in Bielatowicz izdatneje izmenjevala Lakeove vokalne linije. Bielatowicz je nekaj tonov sicer površno zaigral, a v vsem prešernem oceanu preostalih tonov in prekleti hitrosti, s katero jim moraš slediti, so to zanemarljive in pravzaprav pričakovane opazke minornega pomena. Publika pa je doživljala pravo ekstazo.
Fitzpatrick in Bielatowicz sta prejela vsak svojo solo točko, medtem, ko sta ju izvajala, se je Palmer obrnil s hrbtom stran od publike in si hladil obraz z ventilatorjem ki je bil nameščen za njegovim bobnarskim sediščem. Bielatowicz je v svoji solo točki opozoril, da ni le klasično urjeni glasbenik, pač pa tudi kitarist, ki se je veliko naučil od britanskih inovatorjev, ki so utemeljili progresivni rock, med katere sodita zagotovo Steve Howe in Steve Hackett. Malo kasneje pa je Fitzpatrick dobesedno očaral publiko, ko se je lotil celovite izvedbe Toto hita Rosanna. Celovita in šegava adaptacija, z vokalnimi linijami vred. Osupljivo posrečena verzija. Zaigrana vrhunsko!
Nastop je trajal uro in tričetrt minut. Z eno besedo. Osupljiva briljanca. Glede na to, da igra bend skupaj že pet let, so v tem času izpopolnili svojo igro, zaznavanje, kemizem. Posedujejo še več kontrole in pristopajo še z večjo vehemenco. Tla so bila dobesedno posejana z vrsto efektov, ki so služili poljubnemu »krivenčenju« zvoka. Carl Palmer je bil tega večera tudi silno dobro razpoložen in se je med nagovori publiki vseskozi nasmihal in izvabil tudi nekaj sočnih šal. Carl Palmer ELP Legacy ohranjajo zapuščino ELP na moč prepričljivo. So trenutki, kjer človek sicer pogreša zvok Hammonda, večinoma pa so osveženi aranžmaji ELP klasik nadvse posrečeni in ko se jih trio z izrednim eruptivnim zaletom loteva, kot so to počeli nekoč ELP, ostane le ena misel. Misel velikega občudovanja.
na vrh