Skorajda pet let po našem prvem srečanju s Carlom Palmerjem in njegovim solo bandom v graškem Orpheumu se je legendarni bobnar, ki je najbolj zaslovel z udejstvovanjem pri skupinah Emerson, Lake & Palmer ter Asia, mudil v Bluesiani, koncertnem prizorišču, ki ne slovi ravno kot progresivno rockovsko romarsko središče. Prav tako je precej nenavadno, da se tako prominetni glasbenik, ki je s prej omenjenima skupina nekoč nastopal na razprodanih stadionih, odloči nastopiti v po odrski veličini precej skromnem prostoru in pred temu ustrezno maloštevilno publiko. A kot kaže se je gospod Palmer, ki je trenutno (vnovič) aktiven član superskupine Asia, na stare leta pošteno naveličal megalomanske odrske produkcije in več tisoč glave množice, zato mu od časa do časa zadiši tovrstno, precej bolj intimno koncertno vzdušje, ki ga bržkone spomni na njegove koncertne začetke pri Crazy World of Arthur Brown.
Pred mojstrovim prihodom na oder se je okoli njega nabralo lepo število radovednih ljubiteljev dobre glasbe, ki so z zanimanjem ugibali kaj bo bobnarski genij iz obširnega ELP repertoarja izbral tokrat. Ozvočenje je bilo večino koncerta nekoliko preglasno za tako majhen prostor in Carl je tonskemu tehniku večkrat s kretnjo nakazal naj 'umiri konje', a se stanje do konca ni kaj dosti spremenilo, kar pa sčasoma niti ni postalo tako moteče. Na Palmerjevi bobnarski postavitvi, ki se je že tradicionalno ponašala z Ludwig bobni smo nekoliko pogrešali orjaški gong, ki je že več desetletij eden njegovih zaščitnih znakov, vendar se razen peščice večnih puristov zaradi njegove odsotnosti nihče ni pretirano sekiral. V Carlovi spremljevalni zasedbi, ki je v pristni ELP tradiciji sestavljena iz tria se nahajata dva mladeniča, kitarist poljskih korenin Paul Bielatowicz in basist Simon Fitzpatrick, ki sta prava fanta od fare, kar se tiče talentiranosti in tehnične dovršenosti, kar pa ni nobeno presenečenje saj legendarni bobnar že od nekdaj sodeluje le z najboljšimi svetovnimi glasbeniki. Koncert so po pričakovanju, na tradicionalen način odprli s »1st Impression Pt.1/Welcome Backy My Friends«, uvodnim delom ELP super-epa »Karn Evil 9« ter v podobnem, hiperdramatičnem slogu med katerim je Carlova bobnarska postavitev trpela 'sto na uro' nadaljevali naprej z imenitno verzijo rušilnega »Barbarian«. Duhovita klasicistična poskočnica »Hoedown«, ki je originalno nastala pod taktirko ameriškega skladatelja Arona Coplanda nas je prepričala, da se je duh ELP dokončno prebil v dvorano. »Bitches Crystal« in »Abbadon's Bolero« sta sodili med večji presenečenji večera in prav lepo je bilo slišati, da se je Carl vnovič spomnil nanju.
Nastop je dosegel vrhunec z izvedbo ultimativnega ELP epa »Tarkus«, ki je bil hkrati edini trenutek koncerta, ko je večina izmed nas zares pogrešala neprekosljivi vokal Grega Lakea, čeprav je mladi Bielatowicz skoraj do potankosti zadel njegovo kitarsko solažo med legendarno sekcijo »Battlefield«. Poljski kitarski virtuoz, ki je odigral ključno vlogo pri nadomeščanju klaviaturskih delnic legendarnega Keitha Emersona, je izjemen talent o čemer smo se lahko prvič prepričali že pred petimi leti. Tokrat nas je med solo točko najbolj navdušil z duhovito adaptacijo Rossinijevega Williama Tella. Tudi basist Fitzpatrick, ki z videzom pristnega prog metalca ni skrival svojih inštrumentalnih darov, ko je med bas solo točko odigral izjemno zanimivo različico Led Zeppelin klasike »Stairway to Heaven«, nas še zdaleč ni pustil ravnodušnih. Nato nas je Carl povabil na skorajda petnajstminutno razstavo slik, se pravi na izvedbo ustrezno prikrojene epske suite »Pictures at an Exhibition«, katero je originalno napisal legendarni ruski skladatelj Modest Musorgski. Tako kot ponavadi sta nas vnovič najbolj navdušili izvrstno prirejeni sekciji »Promenade« ter »The Great Gates of Kiev«. Reden del je dosegel svoj vrhunec in Carl nas je kmalu zatem v prvem dodatku osrečil z vrhunsko adaptacijo klasike »Fanfare For a Common Man«, katero je uigrani trio dodobra zapolnili s solističnimi improvizacijami ob katerih ni nihče od prisotnih ostal ravnodušen. V dodatku nas je mojster Palmer vnovič spravil v dobro voljo s »Peter Gunn« ter klasiko Čajkovskega »Nutrocker (slednja se v The Nice verziji imenuje »Nutcracker«), katero je uspel raztegniti v skladu z željami in potrebami publike, ki se je v tem večeru dodobra naužila prvovrstnih inštrumentalnih izvedb ELP klasik.
Vnovič smo se prepričali, da gospod Palmer z leti niti najmanj ne popušča pri svojem teatralnem seciranju bobnarske postavitve pri čemer sta mu v močno oporo njegova nadebudna in veliko mlajša inštrumentalna tovariša. Živa legenda ostaja eden zadnjih bobnarjev iz zlate ere progresivnega rocka, ki še danes sledi svojim sanjam pa čeprav se v njegovem poslu zdaj pretaka precej veliko manj denarja kot v sedemdesetih in osemdesetih. Ravno nastopi po majhnih prizoriščih kakršna je Bluesiana dokazujejo, da pri možakarju vselej pretehta ljubezen do dobre glasbe, še posebno ko dobi priložnost, da se pokloni spominu na svoja najboljša ustvarjalna leta. Seveda pa se bo prej ko slej treba sprijazniti, da so skupni časi ELP davno mimo, čeprav ostaja dober občutek, da bodo veliki trije vendarle vsaj še enkrat vnovič nastopili skupaj.
na vrh