24.11.2016 se je zvrstilo kar nekaj koncertni dogodkov v Ljubljani, njeni bližnji okolici in nasploh na Slovenskem. V avstrijski Vrbi na Koroškem pa je tega dne nastopil kanadski kitarski bluesrockovski as Pat Travers. No, RockLine je tistega dne ostal kar v Ljubljani. Tedenska pavza od vseh avanturističnih italijansko – avstrijskih potovalnih odisejad resnično ni škodila. Naša ekipa je tokrat obtičala v industrijski coni Šiška – v Stegnah. Tam se namreč nahaja HD Club, ki vsake toliko časa zaživi. Če se konec oktobra človek v taistem klubu na promociji trojne vinilne izdaje »Infra - Ultra« Siddharte skorajda ni mogel premikati, je bila tokrat zgodba povsem drugačna. Prizorišče je še ob deseti zvečer, ko so člani Carine naposled stopili na oder, štelo vsega dobrih dvajset ljudi, večinoma prijateljev in znancev.
Carina so se tistega večera predstavili kot sekstet! Skupino Carina tvorijo izkušeni glasbeniki, ki so tako ali drugače v svojih najbolj svetlih časih delovali znotraj skupin Sokoli, Otroci Socializma, Berlinski zid, Neodvisni sindikat in VIA Ofenziva. Zapustili so trajen pečat na slovenski punkrockovski sceni, CArino pa sestavljajo gromoglasni vokalist Marin Rosić, kitarist in Dnevnikov novinar Borut Mehle »Meho«, slovenski veteran med basisti Dare Hočevar, izkušeni Roman Dečman »Romzi« (bobni) ter spremljevalni vokalistki Barbi in Nadka.
V dobri uri je skupina »natresla« avtorske Max, Lahka brez, Gibam, Mir, Prazne flaše, Mesto, Oči, Kvart, Nš člouk, Lublanca-Sava, Fukat-Lizat, Kurčenje, Golovc, Suzana, Vodmatski fant, Banana, Uročeni smo, Čekić, Prvi november, Krog, Bog ter v svojem slogu izvedla tudi (pričakovani) priredbi izvirnikov Narodna pjesma (Paraf) in Osmijeh (Grupa 220).
Čeprav so Carina silno zanimiv punkrock bend in gojijo svojo špuro, ki sodi v primerjavi s podobnimi zasedbami slovenskega geografskega porekla med bolj muzikalične in ritmično močnejše rock utrdbe (občasno zaide v čvrsto ritmično kinetiko tudi kakšen funk moment), pa je podobo predstave poleg praznega prizorišča kazila tudi zvočna slika, kjer je zvok dobesedno »požiralo«. Vse, kar si razločno slišal, je bil Romzijev topovski »snare«, ki je besno paral ozračje kluba, lepo pa je bilo izluščiti tudi melodično vseskozi visoko aktivno Daretovo bas kitaro, medtem ko so vokali in Mehletova kitara ostajali vseskozi nekoliko zamorjeni, oziroma zadušeni.
Bend je torej odigral korektno urico. Suvereno, zelo lepo uigrano. V poeziji mu samoironije nikakor ne zmanjka in uporniška nota je okovana s prepoznavnim karakterjem, ki ga vodi glavna vloga tragikomičnega Slovenceljna in njegovih prigod. Carina ostajajo super zabavni bend. Igrajo "slečen", nabrušen rock'n'roll, ki brca naravnost v jajca in čelo. Ne pozna kiča, ne lišpa, pač pa udarja neposredno iskreno in srčno. Bend je izvrstno okovan od glave do pete. Prekaljeni glasbeniki vedo, kako se streže poanti rock'n'rolla. Žal pa tega danes več ne zaznava publika. Ta je preprosto bend (znova) pustila na cedilu. Slab obisk je še eno svarilo, da se poraja skrb o izginjanju magije rock'n'rolla. Ta ugaša z generacijo, ki je to magijo ustvarila. Na prizorišču so se zbrali v večini znova »abrahamovci«, mladine nikjer. Očitno se je ta odločila, da je dovolj, če igrajo upornike celo življenje namesto njih kar njihovi starši.
na vrh